Štefica Grasselli je pevka klasične in zabavne glasbe, operna pevka in pevska pedagoginja. Veseli jo veliko stvari – sprehodi, branje, ples, igranje klavirja, druženje s prijatelji, kuhanje … Zaradi pestrega urnika pa ji za veliko teh stvari, žal, pogosto zmanjka časa.
Svojo pevsko pot je začela že v otroških letih, ko je posnela več zgoščenk s pesmimi za otroke, pozneje pa je sodelovala z različnimi zasedbami in nastopala na različnih prireditvah, televizijskih oddajah in na večjih slovenskih glasbenih festivalih (Ema, MMS, Fens, Slovenska popevka). Kot operna pevka je prepevala tako na slovenskih kot tujih odrih.
Ker je pogosto prihajalo do napak pri zapisu ali izgovarjanju njenega imena in so jo vsi klicali Steffy, je to postalo tudi njeno odrsko ime.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealno je, kadar se mi uspe ob zgodnji uri zbuditi brez budilke, v miru pojesti zajtrk, spiti jutranjo kavico in iti na sprehod. Žal se to zgodi premalokrat. Se pa vedno bolj zavedam, da se res po jutru dan pozna. Tako se vedno bolj trudim čim več doživeti že zjutraj.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Dobro jutro. 🙂
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… se rada dobro počutim v svoji koži. Sem precej redoljubna. Ko se od doma odpravim urejena, pripravljena in pospravljena, je to zame znak, da se obeta dober dan.
4. Že od otroških let je glasba zelo velik del vašega življenja. Kdo vam je bil na vaši poti v največjo oporo? Ste imeli kakšnega vzornika? Kaj vam je pri petju v največji izziv?
V vsakem obdobju življenja sem imela to srečo, da sem imela ljudi, ki so mi bili v oporo. To so bili predvsem učitelji, dobri prijatelji, družina. Ko sem bila mlajša, sem mislila, da imam vzornike. Sedaj, ko gledam za nazaj, pa vidim, da so to bili bolj ljudje, ki so mi bili v navdih – ljudje, ki sem jih občudovala in se od njih učila. Nikoli pa nisem tako občudovala le ene osebe in zgolj prek nje iskala svoj glasbeni jaz.
Pri petju so mi največji izziv zahtevnejše operne vloge. Zelo rada sprejemam vloge, skozi katere rastem kot glasbenica in igralka.
5. Izkušnje imate na različnih področjih: kot pevka na opernih in zabavnih odrih, kot žirantka in nastopajoča na različnih festivalih, kot učiteljica petja. Katera vloga vam je najbližje in katera vas je največ naučila?
Zelo težko odgovorim na to vprašanje. Od nekdaj zelo rada hkrati počnem različne stvari. Tako se vse izkušnje med seboj dopolnjujejo in zdi se mi, da iz ene situacije poberem znanje, ki ga potem uporabim v drugi. Vse naštete izkušnje so mi zelo blizu in vedno znova se iz raznolikosti projektov, ki me obdajajo, največ naučim.
6. Nastopali ste tako na slovenskih kot tujih odrih, vseh nastopov pa se verjetno niti ne da prešteti. Ali vam v mislih ostaja kakšen poseben dogodek, ki se vas je posebej dotaknil?
Težko je izpostaviti le eno situacijo, ker sem res blagoslovljena z lepimi odrskimi izkušnjami. Bom pa vendarle izpostavila vlogo Ane Frank v operi G. Frid: Dnevnik Ane Frank. To je bil projekt, ki me je v umetniškem smislu zelo obogatil. Dal mi je zagon za naprej, z njim sem dobila veliko potrditve in samopotrditve, obenem pa me je zaradi svoje vsebine pretresel in navdahnil.
7. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Vedno si vzamem čas za najbližje. To mi največ pomeni. Moja družina in ljudje, ki so mi najbližje. Če imam še tako malo časa, ga bom za tiste, ki so mi blizu, vedno našla.
8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Selitev v Ljubljano. Na začetku študija na Akademiji za glasbo sem imela še dokaj nizko štipendijo in sem morala veliko denarja prihraniti od študentskih del, da sem lahko sploh preživela v Ljubljani. Takrat sem bila velikokrat žalostna, ker nimam te sreče kot kakšni drugi prijatelji, ki so bili bolje situirani in jim je bilo zaradi tega lažje.
Sama sem morala poleg študija delati, sama plačevati najemnino in stroške ter se zgodaj postaviti na noge. Ko pogledam nazaj, sem se iz tega naučila skromnosti, organiziranosti in skrbnega ravnanja s financami. Ustvarila sem si svoje kroge ljudi in si ustvarila življenje, katerega zelo rada živim, in na to sem zelo ponosna.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
V boljšo voljo me spravi misel na to, da imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi in da imam z njimi iskren in pristen odnos. Ko se mi kaj poruši, je res lepo vedeti, da imam doma varno zavetje in da obstajajo ljudje, ki me resnično spoštujejo.
Zelo sem hvaležna za svojega moža, družino, za srčne sodelavce in prijatelje, ki mi vedno znajo povedati prave besede, ter za učence, s katerimi rastem in se z njimi veselim vsakega njihovega uspeha.
10. Biti ženska je lepo, ker …
… smo srčne, ljubeče. Ker premoremo ogromno moči, obenem si pa upamo biti ranljive.
Ženska ženski
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.