Manja Primožič je končala študij razrednega pouka na pedagoški fakulteti, sedaj pa uči na osnovni šoli v Šenčurju. Skavtinja je postala v študentskih letih, ustanovila je steg, letos pa je prevzela vlogo koordinatorke skavtskega tabora Kvajdej 2022.
Spregovorila je o taboru Kvajdej, pripravah na tabor, dogajanju, z nami pa je delila tudi vtise s tabora in povedala, kako ji je to, da je postala skavtinja, spremenilo življenje.
Skavtstvo spremeni življenje
Manja je skavtinja postala kot študentka. V župniji so mladi sicer organizirali oratorij, vendar so si želeli nekaj več.
Takrat si je rekla, da bo res poskusila, in na začetku se je zbralo pet mladih in nekaj srednješolcev. Starejši so šli na izobraževanja in tako ustanovili steg. Danes jih je že okrog 100, ohranili so se kljub epidemiji, kar je bila za mlad steg kar velika preizkušnja. "Moja skavtska pot je kratka in intenzivna," v smehu doda Manja.
Čeprav se morda sliši smešno, vedno rečem, da sem pri skavtih našla sebe.
Skrbna košuta
Kot vsak skavt je tudi sama prejela skavtsko ime. Tako med svojimi skavtskimi prijatelji ni znana le kot Manja, ampak tudi kot Skrbna košuta. Zakaj si je izbrala prav to ime?
Ko je na skavtskih srečanjih, ji je najbolj pri srcu to, da so ves čas v naravi: "Da vstajamo s soncem in zvečer prepevamo pod zvezdami. Da si ustvarimo majhne kotičke v gozdičkih in si s preprostimi stvarmi polepšamo dan, smo zadovoljni, da imamo vodo in ogenj in nekaj lesa. Ter drug drugega."
Kot je povedala, ji to, da je skavtinja, pomaga na veliko področjih življenja, predvsem pri poklicu učiteljice.
Kvajdej 2022: Skavt, legenda
Kvajdej je skavtski tabor, namenjen skavtom z gorenjske regije. Prvi Kvajdej so organizirali leta 1997, od takrat pa tradicionalno poteka vsakih pet let. Letos so tako izpeljali že šesti tabor, ki je potekal med 18. in 24. julijem pri Naklem, skupaj pa je bilo na taboru okoli 650 skavtov.
Mladi skavti so skozi teden spoznavali različne like iz gorenjskih legend, jih poskušali posnemati z dobrimi deli in veščinami in tako tudi sami postajali legende, ki bodo za seboj pustile sled.
Vsako jutro so začeli s petjem slovenske in skavtske himne, dodali pa so še himno, ki so jo napisali prav za letošnji tabor. Sledila je uvodna igra oziroma ambientacija, imeli so kateheze, velike igre, najrazličnejše dejavnosti (pot preživetja, služenje …).
Kdor je želel, se je lahko zjutraj udeležil tudi svete maše, na kateri se vsak dan zbralo več skavtov, na koncu jih je bilo že več kot sto. Manja je med dejavnostmi izpostavila pot preživetja, na začetku katere se je veliko otrok balo, na koncu pa so bili ponosni, da so premagali strah in dosegli cilj.
Preizkušnja in doživetje tudi za organizatorje
Manja je povedala, da tovrsten dogodek zahteva ogromno organizacije, truda in iznajdljivosti.
Tabor vodita dva koordinatorja, letos sta bila to Manja Primožič in Andrej Čuk, ki sta vodila ekipo voditeljev v tabornem vodstvu, ti pa so bili razdeljeni v različne skupine (kuhinja, tehnika, prva pomoč, duhovnost …) in tako poskrbeli, da je tabor uspel.
Seveda pa so voditelji ob vseh organizacijskih nalogah našli tudi čas zase:
"Voditelji smo imeli že pred začetkom tabora priprave in srečanje. En večer pred taborom smo naredili krog, na sredino smo dali svečke in smo prepevali, si pripovedovali najrazličnejše zgodbe. Vedeli smo, da nas čaka velik projekt, ampak smo se prav po skavtsko sprostili in se družili."
Travnik je prekrila oranžna barva
Bilo je kar nekaj utrinkov, ki jih Manja gotovo ne bo pozabila.
Še en dogodek, ob katerem se je Manji naježila koža, je bil zadnji večer.
