Katarina Berden je sodelavka Aleteie, ki se nikoli ne ustavi pred ovirami. Po končani škofijski gimnaziji v Ljubljani je študirala slovenistiko ter pedagogiko in andragogiko. Ker ni bila sprejeta v "uradni" gimnazijski zbor, je kot študentka pozneje ustanovila kar svojega.
Katarina je tudi zelo izkušena animatorka. Devet let je bila voditeljica oratorija v svoji župniji, pred tem je bila oratorijska animatorka, bila pa je tudi animatorka na birmanskih srečanjih, duhovnih obnovah, pri Zvezi prijateljev mladine, svoje veščine pa je uporabila tudi kot voditeljica župnijskega otroškega zborčka.
Zelo rada je v družbi ljudi, rada igra družabne igre, potuje s svojim fantom in se druži z otroki, predvsem z nečaki, s katerimi ima posebno vez, saj jim je včasih kot mama, drugič kot starejša sestra.
1. Kakšen je tvoj idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je gotovo že to, da je zunaj sonce in se zbudim naspana. Poleg tega pa to, da se zavem, da me čakajo lepe stvari, nekaj, česar se veselim, po možnosti čim manj obveznosti in da se mi nikamor ne mudi. Takšni dnevi so pogosti predvsem v poletnem času.
2. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, si rečeš …?
Nisem ravno jutranji človek, zjutraj nisem preveč zgovorna. Ko se pogledam v ogledalo, si zato nič ne rečem, se pa potrudim, da se sama sebi lepo nasmehnem.
3. Biti urejena je zate pomembno, ker …?
Če sem urejena, mi gre vse bolje, imam več energije, bolj sem aktivna, bolj sem samozavestna, vse je lažje.
4. Imaš zelo tesno vez z nečaki. Te imajo za neko veliko sestro, ki z njimi počne neumnosti in jih obenem kaj nauči? Med karanteno ste na primer razvili zanimivo korespondenco, dopisovanje po stari šoli. O tem si napisala tudi blog.
Imam različne vloge, včasih sem skoraj bolj mamica, včasih sem velika sestra, čisto odvisno, kaj imajo oni v načrtu za tisti dan in kako se obnašajo. Imam šest nečakov, tri nečakinje in tri nečake, tako da je kar pestro. Večinoma imajo oni ideje, kaj bi počeli, jaz jim moram slediti in se jim prepustiti. Trije živijo v isti hiši in potem včasih na skrivaj potrkajo in pridejo k nam dol in upajo, da bom doma.
Starejši nečakinji sta že v šoli in znata pisati. Pred časom se jim je zgodilo, da so ostali v karanteni zaradi okužbe, zato smo bili ločeni. Razmišljala sem, kaj bi lahko naredila, da bi jima vsaj malo polepšala ta vsakdan, ker nista mogli iti nikamor. Domislila sem se, da bi jima napisala pismo in ga potisnila pod vrata na drugo stran. In začelo se je strašno veselje. Mislim, da zdaj kar obvladata pisanje, ker sta napisali ogromno pisem, in to je kar naprej frčalo sem in tja. Čeprav se nismo mogli videti, je bila ustvarjena lepa vez.
5. Imaš fanta. Kako združuješ vajino zvezo z obveznostmi, kako krmariš med temi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika? Vemo tudi, da imata skupen hobi – supanje …
Oba sva zelo aktivna človeka, imava veliko svojih obveznosti. Ko sva skupaj, se pa potrudiva, da dava te stvari na stran in preživljava čas skupaj čim bolj kvalitetno. Veliko si tudi pomagava, tako mislim, da kar dobro krmariva.
Hobi zaenkrat sicer ni stalen, zanj pa naju je navdušil naš gospod župnik, ker je zelo strasten supar. Prvič smo šli skupaj, sva šla pa tudi že sama in nama gre kar v redu, ne konča se vedno v vodi. 😊
6. Izkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna, in kaj si se iz nje naučila?
To, da sem postala animatorka na oratoriju in pozneje tudi voditeljica, kar me je res oblikovalo. Ko sem študirala pedagogiko in sem med študijem spoznavala teorijo, sem imela na oratoriju priložnost vse to izkusiti tudi v praksi, dalo mi je ogromno veščin. Začela sem razumeti, kako delati z otroki, kako delati z mladimi, skupinami. Oblikovala sem tudi organizacijske veščine.
Je hkrati zelo globoka in široka izkušnja, iz katere še zdaj črpam, čeprav sem se že "upokojila". 😊 Pridobila sem tudi ogromno dragocenih prijateljstev znotraj animatorske skupine, zato sem res hvaležna za to izkušnjo. Poleg tega sem bila animatorka tudi na drugih oratorijih, birmanskih srečanjih, duhovnih vajah, tako da imam za seboj že kar lepo animatorsko kariero.
Anekdota iz oratorijskih dni
7. Ker te niso sprejeli v zbor, si ustanovila kar svojega. Nam lahko poveš kaj več o tem?
Ta zgodba se je začela kar klavrno. Zelo sem si želela priti v gimnazijski zbor, v katerem sta pred menoj pela že moja sestra in brat, zato se mi je to zdel nek ideal, ki bi ga tudi sama rada dosegla. Vendar mi ni uspelo, nisem bila izbrana in takrat se mi je porušil svet.
Kljub temu sem se hitro pobrala in šla v drug zbor, ki so ga poimenovali Zmešani zbor in je na začetku nekoliko slabšalno veljal za zbor "tistih, ki niso uspeli priti v komorni zbor". Začeli smo se vedno bolj širiti, postajali smo boljši in slog, ki smo ga peli (muzikali, gospel …), mi je bil zelo všeč.
Po koncu gimnazije smo takratni maturanti rekli, da je res škoda, da je tega konec. Zato sem napol v šali rekla "pa imejmo študentsko verzijo" in si nisem mislila, da se bo kdo odzval na to. Ostali so rekli, da to sploh ni slaba ideja in da naj ustanovim nov zbor.
Tako sem se opogumila, postali smo kulturno društvo in ustanovili Študentski zbor svetega Stanislava. Začeli smo peti muzikale, filmsko glasbo, pop priredbe, gospel in sem zelo uživala v tem, kar smo naredili. Eden najljubših spominov je bila naša priredba muzikala Mamma mia, imeli smo koreografijo, oblečeni smo bili v kostume, mami mi je sešila hlače na zvonec z bleščicami in sem se popolnoma prelevila v svojo vlogo.
8. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
Ko sem slabe volje, grem vase in si rečem: "Poglej, v preteklosti je bilo ogromno stvari, ko je šlo narobe, ko je bilo hudo in se je vedno nekako razrešilo, vedno je šlo na bolje, zakaj ne bi bilo sedaj tudi tako." Sama sebe poskušam opogumiti in si reči, da bomo uredili, ker se vedno vse uredi, poskušam si vliti čim več poguma.
9. S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
Duhovno me najbolj napolni glasba, sodobne krščanske pesmi, slavljenja. Zelo lepo mi je videti mlade, veliko število mladih, ki se zberejo s takim razlogom, vedno sem rada hodila na dogodke, kjer so bili mladi in je bilo kakšno slavljenje, tam se zelo umirim. Bila sem na primer tudi v Taizeju in to je bila ena izmed takšnih močnih izkušenj, ko sem videla veliko mladih, ki so v večini prišli s podobnim razlogom.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Po eni strani znam biti zelo čustvena, čuteča, po drugi strani – to je lahko tudi hkrati in to se mi zdi lepo – znam biti pa tudi zelo močna, energična. Oba pola v meni se tako izmenjujeta in zdi se mi, da je lepa harmonija, če ju znam usmerjati.
Ženska ženski
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
