Kako otroke vzgajati v duhu minimalizma

Da se je težko upirati svetu, ki nam skuša dopovedati, da vedno potrebujemo še več in več, se zavemo toliko bolj, če skušamo otroke vzgajati v duhu minimalizma. Morda si ne želimo kupov igrač, ki se valjajo doma, smo proti kopičenju materialnih dobrin in bi raje dali prednost skupnim izkustvom.

Predstavljamo vam nekaj načel, kako lahko v vaši družini začnete z minimalistično vzgojo.

Gotovo ima vsak starš izkušnjo, da so se otroci kljub polni škatli igrač najbolj zabavali s predmetom iz vsakdanje rabe, na primer kuhinjsko pokrovko, zmečkanim kartonom ali prelivanjem tekočin iz kozarca v kozarec. Več igrač zagotovo ne pomeni b0ljše ali bolj zabavne igre, ampak je pogosto ravno obratno. Dober trik je, da manjšim otrokom na primer polovico igračk pospravimo nekam, kjer jih ne najdejo, da se lahko igrajo s tistimi, s katerimi se že dlje časa niso. Po določenem času igrače zamenjamo.

Vsekakor pa ni potrebno, da bi otroci neprestano dobivali nove igrače in pripomočke za igro, saj se na koncu tega nakopiči preveč. Bolje je, da si igrače kdaj pa kdaj izmenjajo med seboj, lahko tudi s prijatelji, sosedi (saj veste, kako zanimivo se jim je igrati z igračkami drugih, ko pridemo nekam na obisk) …

V želji, da bi ustregli otroku, ki je pri hrani izbirčen, starši pogosto naredimo napako in mu že za zajtrk ponudimo pravo "hotelsko izbiro": marmelado, maslo, med, sir, namaze, sadje, kosmiče in podobno. Tudi tukaj velja, da se bo otrok v množici izbir težje odločil, kot če bi imel na izbiro samo dve možnosti. Vedno mu ponudimo kos sadja ali zelenjave, poleg tega pa le še eno možnost, na primer kruh z namazom.

Lepo je, če otroku lahko že od najzgodnejše dobe pokažemo, da je lepo deliti stvari z drugimi. To velja tako za prigrizke kot tudi igrače, barvice, knjige, … Če ima otrok brate in sestre, potem to pride nekako naravno. Če je edinec, spodbujajmo izmenjavo z drugimi otroki. Na ta način bo spoznal, da če nekaj svojega podeli z drugim, tudi on dobi v zameno kakšno stvar, ki je sicer ne bi imel možnosti preizkusiti.

Če si želite dom, ki ne bi bil poln stvari, temveč bolj urejen, zračen in čist, je najprej seveda treba imeti manj stvari. Poleg tega pa otroke že od malega navadimo, da po igri pospravijo za seboj in da ima vsak predmet svoje mesto. Za igrače naj imajo škatle, ki so temu namenjene in v katere je tudi najmlajšim enostavno pospraviti stvari. Poličke za knjige naj jim bodo dosegljive, ne da bi plezali, da jih dosežejo.

Kaj hitro jih lahko tudi vključimo v hišna opravila, kot je pometanje tal, brisanje umazanih površin s krpo in podobno.

Bolj kot vsako igračo si bo otrok zapomnil lepo izkušnjo, ki jo je doživel s svojo družino. Namesto da mu kupimo še eno novo neumnost, s katero se ne bo igral več kot deset minut, ga raje peljimo v park na igrala, na sprehod, vožnjo s kolesom ali na izlet. Povsod so možnosti za igro, ta pa je v naravi vedno neskončno bolj zabavna in nudi več domišljije kot vsaka igrača. Kolikokrat so se otroci ure zabavali s palicami, ki so jih našli v gozdu, medtem ko bi nov kupljen predmet kaj hitro obležal pod mizo.

Če nam gre na živce, ko otrok za rojstni dan od starih staršev in drugih dobi kupe daril, pa lahko družini povemo, katera darila pridejo v poštev, in jim morda omenimo, da je lahko za otroka lepo darilo tudi npr. tečaj kakšne zanimive aktivnosti, morda obisk živalskega vrta, predstave in podobno.

Ko se otroci primerjajo s svojimi vrstniki, nam doma pogosto razlagajo, kaj vse imajo prijatelji in sošolci. Ob tem se lahko pojavijo občutki ljubosumja ali zavisti. Pogovarjajmo se s svojimi otroki, povejmo jim, da je naravno, da ne moremo imeti vsega, kar imajo drugi. Povejmo jim, da nas stvari ne morejo nikoli osrečiti in da se ne moremo primerjati z drugimi, ker ne živimo povsem tako kot drugi. Če otroci ne bodo nikoli lačni družbe svoje družine in lepih skupnih trenutkov, potem tudi ne bodo pogrešali množice materialnih stvari, ampak bodo imeli občutek izpolnjenosti in topline zaradi lepih, zdravih odnosov.