Kdaj k obhajilu in kdaj ne?

Ste že kdaj bili pri maši in niste šli k obhajilu? Ali pa ste videli koga, ki tudi po več let ni šel k obhajilu? Morda se nam to zdi nekoliko nenavadno, a v resnici sploh ni in je praksa, ki bi se je morda morali večkrat poslužiti tudi sami.

Zakonik cerkvenega prava (kan. 898) določa, naj se verniki "udeležujejo obhajanja najsvetejše daritve, ko zelo pobožno in pogostoma prejemajo ta zakrament". Cerkev ne spodbuja, da bi verniki bolj redko prejemali obhajilo, temveč ravno nasprotno.

V zgodovini je že obstajalo gibanje, imenovano janzenizem (po začetniku Jansenu), ki je v svojem učenju zelo pesimistično gledalo na človeka in človeško naravo, kar je konkretno vodilo v vse bolj redko prejemanje zakramenta pokore in obhajila, saj se verniki nikoli niso zares počutili vredne teh zakramentov. Najdemo lahko celo zapise iz tistega časa (predvsem v Franciji in drugih deželah), kjer duhovniki in škofje omenjajo, koliko časa že niso podelili odveze ali obhajila.

A tak pogled je zgrešen in ga je Cerkev obsodila. Papeži že več stoletij spodbujajo, naj verniki čim večkrat prejemajo sveto obhajilo. Tako je npr. sv. Janez Bosko še kot bogoslovec vsak dan zjutraj pri sveti maši prejel obhajilo, kar celo takrat ni bila navada in so celo tisti, ki so veljali za resnični zgled krščanskega življenja, prejemali obhajilo le enkrat na teden.

V preteklih dveh letih smo zaradi epidemije, ko so bile cerkve zaprte in nismo mogli biti navzoči pri svetih mašah, lahko izkusili, kaj pomeni, ko ne moremo k obhajilu. V tem času smo tako zasledili veliko zapisov o duhovnem obhajilu in kako ga prejeti.

V svojem bistvu gre za to, da se v tistem trenutku prek molitve povežemo z dogajanjem pri sveti maši in prosimo Jezusa, naj v naša srca vstopi na duhovni način in v nas opravi delo svoje milosti, ki bi ga sicer, če bi ga prejeli pod podobo kruha.

Čeprav je bila v času epidemije ta hvalevredna praksa znova obujena iz pozabe, pa ne smemo pozabiti, da nas duhovno obhajilo ne odvezuje od tega, da če je le mogoče, tudi fizično prejmemo obhajilo pri sveti maši.

Toda postavi se vprašanje, ali naj gremo vedno, ko smo pri maši, tudi k obhajilu? Ne nujno. Apostol Pavel je takole zapisal: "Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa." (1 Kor 11,27-29)

Vsak zase najbolje ve, ali je v stanju, da lahko vredno prejme obhajilo. Imam na vesti velik greh, morda celo smrtni greh? Če je to res in namerno odlašam s spovedjo, potem nisem pripravljen na prejem obhajila. Tako mora vsak pred začetkom svete maše presoditi, ali je v stanju, da prejme obhajilo in prejme kar največ milosti tega velikega daru.

In če nisem? Najbolje je iti čim prej k spovedi in urediti zadeve vesti. Razlika je že, ali sem storil majhen greh ali pa smrtni greh. Če imam male grehe in se jih pokesam, lahko prejmem obhajilo. Zato imamo na začetku svete maše kesanje, na koncu katerega nam duhovnik da kratko odvezo. Ne smemo pozabiti, da milosti, ki jih prejmemo pri obhajilu, pretehtajo. To izrazimo v veri, ko pred obhajilom ponavljamo besede poganskega stotnika: Nisem vreden, ampak pridi ...

Prav tako pa cerkveno pravo opozarja, da k obhajilu ne sme pristopiti, kdor je bil izobčen iz Cerkve ali nad komer je bila prepovedana udeležba pri bogoslužju in kdor javno vztraja v javnem grehu (kan. 915). Kdor se torej zaveda, da greši, in to na očeh drugih. Za prejem obhajila v takem stanju je najprej potrebna spoved ter obuditev popolnega kesanja, kar pa zahteva tudi, da grešnik spremeni svoje življenje.