Da po vseh pozivih k enotnosti in spravi, ki ju tako krvavo potrebuje naša družba, da ob večni delitvi na "naše" in "vaše", da v obdobju izrazite polarizacije še pri evangeliju poslušamo o razdeljenosti, je milo rečeno škandalozno.
Čeprav je treba reči, da je to vendarle nekaj realnega. Saj vendar tistega, ki živi po evangeliju, res nihče ne hvali, nasprotovanja vzbuja v svoji okolici, res se tisti, ki hoče živeti po Jezusovih besedah, nujno zaplete v konflikt, evangelij je pač zahteven in očitno obračunava z vsem, za kar navdušuje svet.
Vendar moramo kljub vsemu priznati, da od Boga ljubezni preprosto pričakujemo pot k miru, ne pa razdeljenosti. Zakaj torej "knez miru" prinaša razdeljenost?
Kar vleče k spravi
Preprosto zato, ker mir – čeprav se nam na prvi pogled zdi tako – sploh ni odsotnost konfliktov. "Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo," (Lk 12,49), da se nekaj vžge med ljudmi, pravi Jezus, in ta ogenj je debata. Torej se mir ne poraja v tišini, v odsotnosti zamer in v pozabi težav, temveč je mogoč samo v nenehnem iskanju resnice, ta pa se ne poraja v samoti, marveč v napornem soočanju stališč, v boju, bi rekel, ki nikdar ni samo boj z drugim, temveč najprej in predvsem boj s samim sabo, z včerajšnjim "jazom", ki mora izginiti.
Kristjan zato ni zasebnik s potuhnjenimi stališči, tudi ne nekdo, ki ima svoje mnenje za zabetonirano dogmo, kristjan je nekdo, ki hoče, da med ljudmi vedno zmaguje "prav". Tega pa ni, dokler sta "moj" in "tvoj" prav ločena, kjer ni soočenja različnih pogledov na iste stvari.
To je tisto paradoksalno v vsem skupaj: kar je razdeljeno, znotraj njih načeloma vleče ljudi skupaj, saj čutite, kako veliko ljudi si želi miru, želimo si ga, ljudje smo lahko samo za kratko jezni, samo za kratko užaljeno umaknjeni drug od drugega, dolgo tega preprosto ne zdržimo. Če nekaj med nas prinaša razdeljenost, ljudje čutimo, da se moramo pogovoriti, se spraviti, se pomiriti.
Debatirati
Prav to si želi Jezus. Zato prinaša "razdeljenost", vznemirjenje, konflikt. Debato hoče, celo prepir med nami, iz njega se namreč šele rojeva pravi mir med ljudmi, ne v navidezni tišini, v kateri ljudje stiskamo zobe drug nasproti drugemu, temveč v odločitvi za to, kar je prav – in ne za to, kar je lažje.
Najboljša stvar pri evangeliju je namreč ravno to, da ne vemo natančno, kaj je prav in kaj ne, evangelij ni recept za kolač: delaj tako in gotovo uspe, Božja beseda je menda kar nalašč tako široka, da je nujno potrebna debatiranja, iskanja med različnimi pogledi. Nekje vmes med nama je namreč Božja beseda, kdor stopi bližje drugemu, jo bo našel.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 32.
