Katoličani vsako nedeljo in ob praznikih v veroizpovedi izpovemo, da v verske resnice, ki jih navajamo, tudi trdno verjamemo.
Po tem, ko izpovemo vero v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, izpovemo, da verujemo Katoliško cerkev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mrtvih in večno življenje. Gre za izredno pomembne resnice, ki so tesno povezane z vero v tri Božje osebe.
Vstajenje mrtvih
Apostol Pavel pravi: "Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali," (1 Kor 15,20). Potem, ko poudari pomembnost vere v Jezusovo vstajenje, saj smo brez resničnega vstajenja Jezusa od mrtvih kristjani drugim najbolj v posmeh, je Pavel jasen: kakor je vstal Kristus, bomo vstali tudi mi.
Jezusovo vstajenje je tako na poseben način pokazatelj, kaj bo z nami: "Ta [Jezus] bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako, da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva," (Flp 3,21). Ob vstajenju bo naše krhko telo preobraženo, kakor je bilo tudi Kristusovo telo preobraženo ob njegovem slavnem vstajenju. To ne pomeni, da bo naše vstajenje enako, kot je bilo Kristusovo, a kakor je vstal Kristus, bomo vstali tudi mi.
Večno življenje
V nicejsko-carigrajski veroizpovedi molimo, da pričakujemo vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku. Pričakovanje nas opominja, da smo podobni zvestim služabnikom, ki budno čakajo na gospodarjev prihod in so nanj pripravljeni. Zato so naši predniki dolga stoletja molili, da jih smrt ne bi presenetila, ampak bi se nanjo lahko pripravili. Nagle in nepredvidene smrti, reši nas, o Gospod! Kajti le smrt v objemu Boga je nesporno zagotovilo večnega življenja. Kot pravi evangelist Matej v priliki o sodbi: "Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje," (Mt 25,46).
Vendar večno življenje ni večno, kot si ga predstavljamo. Večnost v Bogu ne pomeni neskončnega zaporedja trenutkov časa. V Bogu ima čas (če lahko sploh rečemo, da v Bogu je čas) drugačno dimenzijo. Je večni Božji "zdaj". Zato tudi mnogi svetniki in teologi na podlagi Svetega pisma poudarjajo, da smo v Bogu že dosegli večno življenje oziroma da je naše življenje na zemlji med "že" in "še ne".
Verujem Cerkev
Zakaj verujemo Cerkev in ne verujemo v Cerkev? Najbolj preprosta razlaga je, da v latinskem izvirniku ni predloga ''in'', kakor je to na primer pri treh Božjih osebah (Credo in unum Deum ... Et in unum Dominum ... Et in Spiritum Sanctum ...), medtem ko pri Cerkvi izpovedujemo: Et unam sanctam ... (In eno, sveto, ...). Lahko bi rekli, da gre v slovenskem jeziku torej za jezikovni spodrsljaj.
Nekoliko bolj poglobljena razlaga pa nas spomni, da je Kristus postavil in ustanovil Cerkev in jo po Svetem Duhu tudi danes vodi. Objekt oziroma cilj naše vere je tako Cerkev kot skrivnostno Kristusovo telo.
Katekizem Katoliške cerkve takole pravi: "V apostolski veri izpovedujemo, da verujemo sveto Cerkev ('Credo … Ecclesiam') in ne v sveto Cerkev, da ne bi na isto raven postavljali Boga in njegova dela in da bi jasno pridevali dobroti Boga samega vse darove, ki jih je položil v svojo Cerkev ('in ecclesiam collecta sunt')," (KKC 750). Naša vera, ki gre temu mističnemu telesu, ki je cerkev, je tako na nek način "manjša" kot vera v živega Boga. Čeprav je cerkev od boga postavljena, ni Cerkev bog, čeprav nam le Cerkev prinaša Kristusa in torej večno odrešenje."
