Nisem povsem prepričana, kako se je začelo. Rojevalo se je počasi – kombinacija drobnih zamer, ki sem jim pustila, da so se ukoreninile in jih pogosto zalivala, ter preveč sanjarjenja o tem, kaj vse pogrešam v svojem življenju.
Postajala sem čustvena razvalina in sploh nisem videla, kako globoko sem že padla. Nekaj prav določenih trenutkov v enem samem tednu mi je odprlo oči. "Mami, zakaj si vedno tako sitna?" me je nekega dne nedolžno vprašal moj še ne triletni sin.
"Uf," sem pomislila, "zakaj je to rekel? Saj nisem vedno sitna!" In ko me je mož nekaj večerov pozneje na poti iz službe vprašal, zakaj se ga ob snidenju nikoli ne razveselim, sem ga grobo zavrnila.
Pozneje, ko sem se umirila, sem ugotovila, da je moj odziv morda potrdil sinove in moževe pripombe: verjetno res nisem bila pretirano zadovoljna ali čustveno povsem zdrava.
Ko sem se poglobila v svoja čustva, sem ugotovila, da v resnici sem zelo nesrečna. In velik del poti tega samospoznavanja me je pripeljal do različnih načinov, na katere sem se počutila razočarano v svojem zakonu. Ko sem izmenično odkrivala svoja čustva ali jih "kuhala" v sebi, me je Sveti Duh (Kralj za popravo odnosov) nežno privedel do resnice prek modrih avtorjev in ljudi v mojem življenju.
Moj mož ni popoln in me je v najinem zakonu že razočaral na različne načine. Jaz pa sem iz zakona in iz svojih pričakovanj do njega naredila nekakšnega malika. Moja pričakovanja o tem, koliko naj bi me najin zakon izpolnjeval, so bila pretirana. In raje ne omenim, da nisem upoštevala, na koliko različnih načinov sem jaz ranila njega in kako ga v letih najinega zakona nisem dovolj ljubila. V veliko pomoč mi je bilo, da sem se soočila z lastnimi pričakovanji. V tem smislu vam ponujam nekaj vprašanj, ki so mi pomagala pri premisleku.
Ali pričakujem nekoga, ki bo ves čas zapolnjeval moje življenje in me zabaval?
Lahko imava skupne interese, se skupaj smejiva in si skupaj ogledava film. Toda če mislim, da bi moral biti pripravljen uživati v istih stvareh, v katerih uživam jaz, kadarkoli sva skupaj, zgolj spodbujam lastno sebičnost.
Ali pričakujem nekoga, ki se bo 100-odstotno razdajal?
Hiter premislek o mojem dnevu vedno hitro razblini to domnevo – tudi sama se v svoji ljubezni do moža nikoli ne razdajam ves čas (niti polovico svojega časa). In kar malce noro je, kako pogosto si mislim, da bi moral biti on tisti, ki se razdaja do bolečine, medtem ko jaz samo sedim in sprejemam njegovo ljubezen.
Ali pričakujem pozitivnega moškega/žensko, ki mi bo vedno govoril/a, kar želim slišati, in potrjeval/a, da je moj način najboljši za reševanje sleherne težave?
Ko premišljujem o tem vprašanju, se v meni prebudi močna želja po nadzorovanju okoliščin in ljudi. Moj način je seveda vedno najboljši – dokler ne prevetrim svoje prevzetnosti v zadostni meri, da se zavem, kako nora je ta domneva (in vsi koraki, ki jih zaradi te domneve storim).
Ali pričakujem, da mi bo nekdo zagotovil vso čustveno podporo, ki jo potrebujem?
Kratek opomnik: ena sama oseba tega ne more storiti. Moj mož mi med nosečnostjo nikoli ne bo mogel nuditi takšne podpore, kot mi jo lahko nudijo moje najtesnejše prijateljice, ki so tudi mame. Ne more me spodbujati, kot me lahko moje sestre. In to je dobro. Prav tako vem, da z njim ne morem sodelovati v pogovorih o njegovi najljubši temi, zato mu moram dati čas in prostor, da najde ljudi, ki jih navdušujejo iste stvari.
Na koncu vsega tega premišljevanja in spoznanja sem si lahko priznala, da sem od svojega moža in svojega zakona pričakovala veliko preveč, medtem ko sem se izogibala težjemu delu: ljubezni in žrtvovanju – prav tistim stvarem, ki sem jih pričakovala od svojega zakonca. Ko sem se osredinila na to, kaj bi lahko in kaj bi morala storiti v najinem zakonu (zatreti grenkobo, odpuščati, biti ljubeča in skrbna do moža itd.), sta se najin odnos in moje razpoloženje bistveno izboljšala.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
