Pretirano zaščitniški starši ovirajo čustveno dozorevanje otrok

Tako na znanstveni ravni kot na ravni družbene zavesti je danes znano, da so zlorabe v otroštvu najmočnejši dejavnik tveganja za razvoj čustvenih motenj in duševnih bolezni za vse življenje, od otroštva do starosti. O tej temi govori zanimiv članek,  ki je bil marca 2022 objavljen v reviji Mind. Članek je napisal psihiater in psihoterapevt Benedetto Farina.

Zlorabe in travme, ki so se zgodile v otroštvu, vodijo do hujše klinične slike in so manj dovzetne za zdravljenje z zdravili in psihoterapijo.

To je razlog, da strokovnjaki iz klinične prakse in raziskovalci namenjajo veliko pozornosti različnim oblikam zlorab. Telesnim, spolnim in čustvenim  zlorabam, zanemarjanju in njegovemu nasprotju: pretirano zaščitniškem odnosu staršev do otrok.

Že več kot dvajset let vemo, da pretirano skrben in zaščitniški odnos staršev pri otrocih lahko povzroči podobno čustveno občutljivost in nevrobiološke spremembe kot oblike zlorab, ki so bolj očitne in katerim smo dolgo posvečali več pozornosti, na primer telesne in spolne zlorabe. Kdaj lahko vedenje staršev označimo kot pretirano zaščitniško?

Čeprav ločnica ni vedno jasna, lahko kot pretirano zaščitniško vedenje obravnavamo pretiran telesni in čustveni stik z otrokom, ki ovira otrokovo samostojno raziskovanje, izvajanje pretrdega nadzora, vsiljivost, podaljševanje nege otroka, ki ni več upravičena glede na njegovo starost, omejevanje otrokovih vedenj, ki izražajo težnjo po neodvisnosti in socializaciji z vrstniki, reševanje otrokovih težav namesto njega, čeprav bi jih glede na starost zmogel rešiti sam.

Redko se starši zavejo, kako njihova zaščitniška drža duši otroka. Menijo, da je njihovo vedenje upravičeno, doživljajo ga kot egosintoničnega. V psihologiji s tem izrazom poimenujemo vedenja, ki so v skladu s potrebami in prepričanji posameznika, ki jih izvaja, zato mu ne povzročajo stiske ali notranjih konfliktov.

V večini primerov je vzrok takega vedenja staršev v njihovem zaznavanju otroka kot pretirano občutljivega in nesamozadostnega oziroma v zaznavanju okolja kot pretirano nevarnega. Starši včasih te svoje strahove opravičujejo z otrokovo telesno ali duševno invalidnostjo.

Pri otrocih, ki so deležni pretirano zaščitniške in nadzorniške drže staršev, se pojavljajo nizko samospoštovanje, zmanjšane zmožnosti raziskovanja, težave pri vključevanju med vrstnike in na področju regulacije vedenja in čustvovanja. 

Psihopatološke posledice, ki izvirajo iz takšne vzgoje, so depresija in anksiozne motnje, motnje spanja, obsesivno-kompulzivna motnja, motnje hranjenja in posttravmatska stresna motnja.

Otrokom in mladostnikom, ki so bili deležni pretirano zaščitniške vzgoje, primanjkuje osebne čvrstosti. Ta primanjkljaj se pogosto pokaže ob vstopu v šolo, selitvi oz. spremembi bivališča, bolezni enega od staršev ali v drugih stresnih okoliščinah.

Novejša študija o trpinčenju, ki je bila izvedena na 400 otrocih in mladostnikih v starostni skupini od 8 do 16 let, je pokazala, kako pretirano zaščitniška drža matere predstavlja enega glavnih dejavnikov tveganja za to, da otrok postane žrtev vrstniškega nasilja.

Kot druge oblike zlorab v otroštvu tudi pretirano zaščitniška drža staršev vpliva na razvoj in delovanje možganskih struktur, ki so odgovorne za odzivanje na stres, in privede do slabših sposobnosti prilagajanja na težavne življenjske okoliščine.

Neuspehi, ki iz tega izhajajo, poleg tega pa še dojemanje sebe kot šibkega in ogroženega v nevarnem svetu, ki ga starši bolj ali manj implicitno prenesejo na otroka, oškodujejo otrokovo samospoštovanje in po mehanizmu začaranega kroga še dodatno ovirajo razvoj samostojnosti. 

Preprečevanje škodljivih vplivov pretirano zaščitniške drže staršev je usmerjeno predvsem v pomoč pri prepoznavanju njihovega pretirano negujočega in nadzorniškega vedenja in ozaveščanje negativnih posledic, ki jih takšno vedenje pušča na njihovih otrocih.

Za mnoge od teh staršev ni preprosto sprejeti, da je pretirana "ljubezen" škodljiva. Da tisto, kar menijo, da delajo v dobro svojih otrok, dejansko izvira iz potrebe, da utišajo svojo tesnobo, ta pa je pogosto dediščina, ki so jo prejeli od lastnih staršev.

Pomoč tistim, ki so utrpeli hujše oblike pretirano zaščitniške vzgoje, ne pomeni le podpore v procesu osamosvajanja in krepitve osebne čvrstosti, ampak tudi prekinitev medgeneracijskega prenosa tesnobe in depresije, ki je posledica takšne vzgoje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.