5 manj znanih (toda resnično osupljivih) Marijinih prikazanj

Večina nas je že slišala za "veliko trojico" Marijinih prikazanj. Podobe blažene Device iz Lurda v Franciji, Fatime na Portugalskem in z griča Tepeyac v mehiški prestolnici so znane po vsem svetu in verniki jih množično častijo. V Evropi bi mednje gotovo prišteli tudi Gospo iz Medžugorja.

Vendar to niso edine štiri priložnosti, ko se je Marija ustavila na obisku v solzni dolini. Naj vam predstavim še pet manj znanih Marijinih prikazanj:

To prikazanje je leta 1872 priznal papež Pij IX., podoba pa je znana kot Naša Gospa Upanja. 17. januarja 1871 popoldne, na vrhuncu francosko-pruske vojne, sta dva vaška dečka pomagala očetu pri delu na skednju, ko sta zagledala čudovito ženo, ki se jima je nasmehnila.

Ko sta dečka opozorila starše, odrasli niso videli ničesar. Prišla je tudi redovnica s krajevne šole in prav tako ni ničesar videla. S seboj pa je pripeljala tudi dve deklici, ne da bi jima povedala, kaj se dogaja. Deklici sta takoj zagledali isto čudovito ženo in jo tudi do potankosti enako opisali. Marija je bila oblečena v modro obleko, posuto z zlatimi zvezdami, pod zlato krono pa je imela črno tančico.

Beseda se je razširila in vaščani ter prebivalci okoliških krajev so se zbirali na mestu prikazanja in molili. Otroci so pozneje pod ženo zagledali tudi zastavo z napisom "Molite, otroci moji. Bog vas bo ob svojem času uslišal. Moj Sin dopušča, da se ga dotaknete."

Ko so slišali to sporočilo, so ljudje v množici spontano začeli prepevati Marijine pesmi, in ko so peli, se je Devica nasmehnila in se pridružila petju. Tistega večera je pruska vojska dokončno prenehala napadati.

21. avgusta 1879 okoli osme ure zvečer so ljudje v starosti od pet do petinsedemdeset let v južnem delu župnijske cerkve zagledali podobe Preblažene Device Marije, sv. Jožefa in sv. Janeza Krstnika. Za podobami je stal preprost oltar s križem in jagnjetom.

Bridget Trench, ena izmed petnajstih ljudi, ki so prikazanje videli, je povedala, da je "nemudoma stopila tja, da bi poljubila, kot sem mislila, stopala Preblažene Device; toda začutila nisem ničesar drugega kot zid in čudila sem se, zakaj s svojimi rokami ne začutim podob, ki sem jih tako jasno in nepreklicno videla".

Skupina je stala in molila rožni venec v močnem nalivu, pozneje pa opazila, da je bilo območje pod prikazanjem povsem suho. Prikazanje v Knocku je bilo deležno številnih papeških blagoslovov, med drugim Pija XII., Janeza XXIII., Pavla VI. in Janeza Pavla II.

Leta 1973 je s. Agnes Katsuko Sasagawa, ki je bila potem, ko je pila lurško vodo, rešena številnih zdravstvenih težav, odšla na oddaljeno področje Japonske, Yuzawadai, kjer se je nastanila pri skupini redovnic.

Sasagawa, ki je bila takrat povsem gluha, je poročala o prikazovanjih, stigmah in solzah, ki naj bi polzele po licu lesenega kipa Device Marije, njene izjave pa so potrdile tudi druge redovnice v skupnosti.

Poleg sporočil so podobo jokajočega kipa predvajali tudi na televizijski postaji TV Tokyo Channel 12.

Junija 1982 se je s. Sasagawa, ki so ji postavili diagnozo popolne gluhote, sluh že povsem povrnil. Poleg tega je Korejka Teresa Chun Sun Ho na priprošnjo Naše Gospe iz Akite molila za ozdravljenje možganskega tumorja, ob čemer je bila deležna Marijinega prikazanja, pozneje pa je popolnoma ozdravela.

Krajevni ordinarij, škof John Shojiro, je leta 1984 potrdil "češčenje Svete Matere iz Akite", še vedno pa čaka na potrditev Svetega sedeža.

Naša Gospa revežev naj bi se prikazala deklici po imenu Mariette Beco, ki je domačemu župniku povedala, da je videla žensko v belem, ki je sama sebe poimenovala Devica revežev in dejala: "Prišla sem, da bi olajšala trpljenje" ter "Verujte vame in jaz bom verjela v vas".

Ko je Mariette štela 12 let, se ji je pod kuhinjskim oknom prikazala čudovita gospa. Prosila jo je, naj roke pomoči v potoček, in ji povedala, da v njem teče zdravilna voda "za vse narode". S časom je kraj prikazanja privabljal vedno več romarjev. Danes majhen potoček prinaša 7.500 litrov vode dnevno in ljudje redno poročajo o čudežnih ozdravljenjih.

Po prikazovanjih je Mariette živela umaknjena od oči javnosti. Leta 2008 je podala še zadnjo izjavo v zvezi s svojo vlogo pri prikazovanjih: "Bila sem le poštarka, ki prinaša pošto. Ko je bilo to opravljeno, poštar pri tem ne igra več nobene vloge." Mariette je umrla leta 2011, stara 90 let.

Maja 1942 je škof Louis-Joseph Kerkhofs odobril češčenje Marije z nazivom Naša Gospa ubogih. Leta 1947 je prikazovanja potrdil tudi Sveti sedež.

Maja 1664 je 17-letna Benoite Rencurel zagledala podobo sv. Mavricija, mučenca iz 3. stoletja, ki so ga častili v njenem kraju. V tem prikazanju je sv. Mavricij pastirici dejal, naj odide v dolino Kilns nad mestom Saint-Etienne, kjer bo zagledala Božjo Mater. 16. maja je Benoite svoje ovce peljala v majhno jamo, ki ji jo je opisal sv. Mavricij, in tam zagledala preblaženo Devico Marijo z Jezusom v naročju.

Marija se je na istem mestu prikazovala več mesecev.

Benoite je napotila v bližnjo kapelo, tako da je dekle sledilo vonju čudovitega parfuma, in ji zaupala, da bo kapela postala prizorišče spreobrnjenja grešnikov in kraj pogostih prikazovanj. Pastirici Benoite je tudi povedala, da je olje iz kapelne svetilke čudežno in da bo ozdravljalo bolnike, če bodo z njim maziljeni po njeni priprošnji.

V srcu sporočila, ki ga je prejela Benoite, je spreobrnjenje duš, ki naj bi prineslo popolno spravo vsakega posameznika s samim seboj, z bližnjimi in z Bogom. 5. maja 2008 je škof Jean-Michel de Falco Leandri sporočil, da je Sveti sedež priznal prikazovanja Naše Gospe iz Lausa, pribežališče grešnikov.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.