Sv. pater Pij je umrl leta 1968. V svojem življenju je bil priča vzponu filmske industrije ter izumu in priljubljenosti televizije.
Čeprav je bil obema tehnologijama izpostavljen v omejenem obsegu, je poslušal spovedi številnih posameznikov in tako dobil vpogled v to, kako sta ti vplivali na kristjane po vsem svetu.
Kot lahko preberemo v knjigi Padre Pio: The True Story (P. Pij: Resnična zgodba, op. prev.), je sveti pater redko gledal televizijo v samostanu.
P. Pij televizije ni maral predvsem zato, ker je tako pogosto odvračala pozornost od družinskega življenja.
Posebej ga je motilo tole: "Namesto da bi se družinski člani pogovarjali med seboj, večere preživljajo ob strmenju v televizijski sprejemnik." Glede filmov je imel p. Pij prav tako skrajno negativno mnenje. Menda naj bi dejal: "V kinu je sam hudič."
Kateri filmi so sprožili takšen odziv, ni znano, toda šestdeseta leta preteklega stoletja so bila čas eksperimentiranja v kinematografiji in p. Pij je gotovo slišal za filme, ki so bili moralno žaljivi. Kar malce ironično je, da je bilo več filmov posnetih tudi o njegovem življenju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
