Ko sva za najino prvorojenko, ki je postala prvošolka, kupila nahrbtnik, učbenike in druge šolske potrebščine, mi je preblisk starševske empatije (ali preprosto Sveti Duh) prišepnil: "Punca doživlja nekaj povsem novega in ne ve, kaj jo čaka. To ni kar tako!"
Zato sva se z ženo odločila hčerki pokazati, da sva z njo, da se lahko zanese na naju in da to novo obdobje v njenem življenju tudi za naju pomeni nov začetek.
Visoka pričakovanja
Že to, da najin najstarejši otrok iz predšolskega otroka "napreduje" v šolarja, prinaša enkraten, svež veter v naš odnos.
Želel sem si, da bi bilo to srečanje res pristno in zato sem se na poti na "zmenek" počutil nekoliko nelagodno. Nekajkrat sem globoko vdihnil in pomislil, da bom visoka pričakovanja, ki sem jih imel za ta "zmenek", z napetostjo le zapravil. Pomiril sem se. Konec koncev me moja hčerka, še bolj pa žena, poznata, sem pomislil, in lahko bi ujeli vsako izumetničenost.
Kakšno je bilo naše srečanje?
Najina hči je bila nad večerjo naravnost navdušena! Zanjo je bila to velika čast. Takšna izkušnja je bila sploh za otroka, ki potrebuje podporo pri samospoštovanju, kot balzam za srce.
Bilo je predvsem veselo. Skupen odhod, ureditev varstva za preostale otroke in navsezadnje možnost srečanja, na katerem se ji lahko starši popolnoma posvetijo in jih nihče razen natakarja ne moti, so neprecenljive okoliščine. Vse to je dalo zmenku edinstven značaj.
Zmenek nam je dal tudi prostor in čas, da sem lahko izrekel besede, ki sva jih z ženo že nekaj časa premlevala. Hčerki sva zagotovila, da se lahko zanese na naju v vsaki situaciji in da sva zelo ponosna nanjo.
Menim, da se je s tem, da sem se poskušal vživeti v njeno kožo, počutila pomembno. Občutila je tudi, da šola, ki jo s takšnim zanimanjem pričakuje, ni le še ena nova odgovornost za njene starše. Izkazala sva ji najino podporo. In to je bilo zanjo verjetno najpomembnejše.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
