Evangeličan, ki je v Medžugorju stopil na novo pot: “Mojemu očetu so rekli, da sem hudič”

Danes vam predstavljamo zgodbo Antonia di Tommasa, ki je svoje pričevanje velikodušno delil na 33. Mednarodnem festivalu mladih v Medžugorju (Mladifest).

Antonio, star 22 let, doma iz Catanie na Siciliji, se je rodil in odraščal v evangeličanski družini. Njegovo otroštvo in mladostništvo sta bila zaznamovana s strahom in trpljenjem. Oče je bil odvisnik od drog in je na svojo ženo in otroke stresal vso svojo agresivnost.

Že v prvih letih skupnega življenja je začel jemati kokain, piti in se vdajati igram na srečo. S tem je ženi povzročal veliko trpljenja, vendar ga zaradi ljubezni, ki jo je čutila do njega, ni nikoli zapustila.

Antonio je živel v strahu. Zanj so bili prazniki najtežji dnevi, preživljal jih je v strahu in stalni zaskrbljenosti.

"Spominjam se, kako so moji sošolci v osnovni šoli pričakovali nedeljo, da so lahko čas preživljali s svojo družino, jaz pa sem se nedelje najbolj bal in jo pričakoval s tesnobo. Ob nedeljah namreč moj oče ni delal in je bil ves dan doma. In to je pomenilo nasilje do mame, mene in mojih bratov."  

Antoniova zgodba je je zgodba o križu, a tudi zgodba o vstajenju, ki priča, kako močno je Božje usmiljenje, ki deluje v našem življenju, tudi ko se tega ne zavedamo.

"Moja zgodba je zgodba o družini, ki je bila strta od trpljenja, a je potem doživela vstajenje s pomočjo Božje ljubezni."

Ko oče ni bil pod vplivom drog, je bil pozoren in ljubeč, vendar so bili ti trenutki redki in kratkotrajni v primerjavi s tistimi, ko je bil čisto iz sebe. V ta začarani krog nasilja je posijal svetlobni žarek:

"Odrastel sem v evangeličanski cerkvi, a mi je ena od maminih tet že od zgodnjega otroštva pripovedovala o Materi Božji. Leta 2011, ko je bila 30. obletnica prikazovanj, pa me je peljala v Medžugorje. Takrat sem bil star 11 let."

Antonio se spominja, da ko je prišel v Medžugorje in stopil pred bel kip Matere Božje, ki je stal pred cerkvijo, se je njegovo srce napolnilo z veseljem:

"Srce mi je po čudežu reklo: to je tvoja mama. Tako je Marija postala moja mama."

Medžugorje je za Antonia postal ljubljeni kraj, varen dom, v katerega se je zatekal v težkih trenutkih.

K medžugorski Materi Božji se je vrnil leta 2012 in po tem romanju se je odločil, da se bo dal krstiti. Ko se je vrnil domov in to novico sporočil staršem, so temu nasprotovali. To je bilo odločno in dolgotrajno nasprotovanje. Poleg tega je po novici o krstu oče postal do njega še bolj nasilen.

V Medžugorju se je Antonio naučil moliti rožni venec, hoditi k maši in častiti Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Še naprej je molil, a na skrivaj, saj mu je oče to prepovedoval.

"K maši sem hodil z izgovorom, da grem ven s prijatelji."

Položaj je bil težak, a Božja milost je delovala in Antonia podprla na njegovi poti.  

"Starši so mi dovolili, da 25. decembra 2013 prejmem krst, obhajilo in birmo."

Neke noči, malo pred novim letom 2016, se je zgodilo nekaj, kar je za Antonia čudež: oče je šel spat in ko se je zjutraj zbudil, je bil drug človek. Svoji družini je rekel:

"To noč se me je dotaknil Bog."

Znebil se je droge, ki jo je imel doma, vso je vrgel stran in postal drug človek:

"(…) spremenile so se njegove oči, njegov glas in izraz na obrazu, takoj se je vrnil v svojo evangeličansko skupnost, v kateri je odraščal. Tam pa se je začel moj križ," je povedal Antonio. "Tam je moj oče srečal več ljudi, ki so mu rekli, da sem jaz hudič, ker obiskujem katoliško cerkev, in da bom svoji celotni družini prinesel nesrečo. V tistem trenutku izjemne ranljivosti je moj oče verjel tem besedam. Znova mi je prepovedal, da svobodno izražam svojo vero. Ko sem na primer nosil rožni venec okrog vratu, mi ga je vedno strgal z vratu. Stran je vrgel vse kipce, ki sem jih kupil v Medžugorju. A hvala Bogu je tako stanje trajalo le dva meseca: Božja ljubezen je mojemu očetu dala spoznati, da smo vsi otroci istega Boga in tako so se odnosi v naši družini dokončno pomirili."

Antonio se je vrnil v Medžugorje in ko so med križevim potom molili za odvisnike od drog, se je njegovo srce zlomilo in zavedel se je, da čuti zamero do svojega očeta. Zavedel se je, da sovraži človeka, ki mu je podaril življenje. Tisto popoldne se je Antonio udeležil molitve za osvobojenje in ozdravljenje v cerkvi Svetega Jakoba v Medžugorju, malo pozneje pa je bil prisoten, ko je imel videc Ivan videnje na hribu.

"(…) tja sem šel s tem ogromnim bremenom v srcu. (…) Tistega večera je Marija dala sporočilo, ki mi je spremenilo življenje: Dragi otroci, prosim vas, da odpuščate, tako kot je bilo vam odpuščeno. Takrat sem doumel, da moram odpustiti svojemu očetu."

Ko je Antonio prišel na letališče in sta si z očetom segla v najlepši objem dotlej, je bilo njegovo srce polno nežnosti. Dejanje ljubezni, ki so ga spremljale besede, opravičila in obljube. Oče mu je za osemnajsti rojstni dan napisal pismo, v katerem se mu je opravilčil za vse trpljenje, ki mu ga je povzročil. Tudi Antonio se je opravičil svojemu očetu.

"Danes v moji družini vlada Božja ljubezen. Čeprav ne pripadava isti Cerkvi, jaz in moj očka skupaj moliva svojega Boga. (…) Moj očka je zdaj moj junak, saj mi je pokazal, kako Bog naredi, da lahko čez noč zacveti puščava. Pri Njem ni nič, prav nič nemogoče."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.