Kdo ne pozna Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje? Gotovo ste vsaj slišali za te tri like znamenitega in vsestranskega umetnika Mikija Mustra. Letos mineva 70 let od prve objave Zvitorepca in tovarišev.
Kot je povedal poznavalec stripa Aleksander Buh, si je Miki Muster zelo želel, da bi njegove stripe predstavili tudi v barvah. To se je sedaj končno zgodilo.
Na Ljubljanskem gradu so odprli razstavo Mustrovih stripov v barvah, ki si jo lahko brezplačno ogledate do 20. novembra. Buh je ob otvoritvi razstave zapisal:
"Bil je vsestransko nadarjen, vendar se ni nikoli hvalil"
Miki Muster je bil dober prijatelj patra Andraža Arka, ki je za Aleteio zbral nekaj spominov na našega umetnika.
Na začetku sta sodelovala le poslovno. Pater Andraž in pater Miran Špelič sta namreč prišla na idejo, da bi Miki Muster pripravil upodobitev svetega Frančiška. Dobili so se na sestanku, Miki Muster je pripravil risbe in povedal, da mu je žena Jana naročila, da ne sme zahtevati plačila, ampak naj prosi, da frančiškani zanjo darujejo sveto mašo.
Kmalu po tem se je med njima razvilo tesno prijateljstvo. Ob novi maši je Miki Muster patru Andražu podaril prav posebno darilo: njegovo karikaturo. "Glede na to, da sem bil njegov velik oboževalec, je bilo to zares krasno in posebno darilo."
Pater Andraž je v času, ko je gospa Jana začela pešati, prihajal na obisk in jo obhajal, pozneje je vodil njen pogreb. Miki Muster se je zelo dobro razumel tudi s patrovimi starši. Mikijev sin je patra Andraža prosil, naj ima govor na umetnikovem pogrebu.
Pater Andraž je spregovoril o tem, kakšen človek je bil Miki Muster:
"Žena je bila njegova muza"
Pater Arko je še dodal, da je Miki Muster tudi sam pripovedoval, da je bila Jana njegova muza. "Stripi so bili njegovi, ampak so nastali tudi zato, ker je bila Jana ob njem, bila je njegova sopotnica, bila sta tim. Na pogrebnem vencu za ženo je pisalo: 'Moji muzi'."
Kakšen dedek je bil Miki Muster?
Ob odprtju razstave je za Aleteio spregovorila tudi Mikijeva vnukinja Maša.
Kakšen dedek je bil Miki Muster?
Bil je zelo dober dedek. Bil je resen, a pošten, zelo korekten, nikoli ni povzdignil glasu. Tudi če se je razjezil, se je umaknil, se umiril in prišel nazaj, da smo se pogovorili.
Najtesnejšo vez sva spletla, ko sem bila že starejša, ko sva začela 'štukati', on meni tradicije, jaz pa njemu bolj moderno razmišljanje, informacije o tehnologiji, spremembah v vsakdanu. Znal se je prilagajati svetu, ravno zato je uspel tako dolgo ustvarjati in je ostal relevanten.
Je bil zelo radoveden?
To je zelo dobra beseda, bil je radoveden, v sebi je bil otrok, včasih navihan, hkrati pa je bil zelo velik gospod, tudi babi je bila velika gospa, bila sta "iz stare šole". Velikokrat sem bila pri njima, veliko sta me pazila, tudi na morje smo šli skupaj.
Prav ta navihanost se vidi tudi v njegovih delih. Spomnim se ga, ko se je zabaval med risanjem. Opazovala sem ga, kako je risal, potem pa se je kar naenkrat začel smejati. Ko se je med risanjem začel muzati, sem ga takoj hitela spraševat, kaj se dogaja, vendar je rekel: "Ne povem, boš videla." Kot vsi sem morala tudi jaz počakati na končno verzijo. Sam sebe je znal zabavati, zato je tako dolgo živel.
Vas je kdaj vprašal za kako idejo?
Nikoli. Ne vem, od kod je jemal vse te ideje, težko si predstavljam domišljijski svet v njegovi glavi. Vem pa, da je bila Lupinica narisana po meni, ker sem bila punčka s takšnimi lički. To je bil njegov svet, jaz sem imela le to srečo, da sem lahko prisostvovala in opazovala ta nadvse zanimiv proces.
