Ljubljančanka Živa Dobrovoljc končuje srednjo oblikovno šolo in se odpravlja na študij teologije. Pravi, da je šele leto in pol aktivna katoličanka, saj prej Boga ni doživljala kot tistega, ki jo tako ljubi, da je zanjo dal življenje. Zelo jo veseli poglabljanje v duhovno življenje.
Je tudi sodelavka Katoliške mladine, na letošnji Stični mladih pa je podelila svojo izkušnjo, kako jo je Bog prek anoreksije in bulimije poklical bližje k sebi. Naša nadvse zanimiva sogovornica pri rosnih 19 letih razmišlja celo o redovniškem poklicu.
Zakaj ti je še posebej lepo in zakaj je v današnjih časih kdaj še posebej težko biti katoličanka?
Večinoma vidim lepoto v smislu; da v tem najdeš neki smisel. Vsi mladi hrepenimo po tem. V najstniških letih sem imela motnje hranjenja, anoreksijo in bulimijo – iskala sem smisel, nekaj globljega.
Nekaj potrebujemo, da se oklenemo. Jaz sem našla eno lepoto v katolištvu, v Kristusu. Ta resnica me je zelo napolnila, dala mi je smisel in malo drugačen pogled na svet. Vsekakor pridejo tudi težje stvari, ampak mislim, da ta lepota vse preizkušnje omili, nič ni tako hudega, ker poznaš bistvo, veš, zakaj nekaj delaš. Vse lažje prestaneš.
Če se še malo zadrživa ravno pri teh izzivih. Ponavadi je lahko biti na kakšnih duhovnih vajah, kjer je vse lepo in si med somišljeniki. Ko pa prideš nazaj v rutino, med ljudi, ki ne mislijo podobno kot ti, včasih so celo posmehljivi, kako si pa takrat ponosna kristjanka?
V srednji šoli sem imela samo eno sošolko, ki je bila verna. Moram reči, da mi ni bilo težko. Sošolci so me poznali, še preden sem se spreobrnila, in bil mi je velik čar in izziv, da sem bila malo drugačna, da sem molila v šoli pred obrokom. Tudi na avtobusu vzamem rožni venec, se pokrižam. S tem nimam težav.
Rada sem malo drugačna in mi je vseeno, kaj si drugi mislijo. Težje mi je bilo samo, ko smo se v razredu pogovarjali o splavu, pa sem bila edina proti temu. Sicer pa še nisem imela takih izkušenj, da bi mi bilo zelo težko.
Zakaj te ni strah izpostavljati se v javnosti?
Sem taka, da sem tudi v razredu vsem povedala, da bom s spolnim odnosom čakala do poroke, povedala sem tudi, ko sem začela razmišljati o redovništvu. Preden naredim te stvari, mi je mogoče malo težko, ampak ko jih naredim, začutim mir, zabavno mi je. Ne vem, zakaj. Morda je to darilo od Boga.
Nam lahko več poveš o svoji spreobrnitvi? Kako je prišlo do tega zasuka v tvojem duhovnem življenju?
Pri 14 letih sem imela anoreksijo, ki se je razvila v bulimijo. Nisem se počutila lepe. Počasi sem se začela zdraviti in sem povsod iskala neko upanje. Začela sem se ukvarjati tudi z newageom. Potem pa sem januarja, malo pred svojim osemnajstim rojstnim dnem, gledala YouTube in videla ljudi, ki so govorili o Jezusu. Prvič sem bila dovolj stara, da sem razumela, da je nekdo umrl zame, v otroštvu mi pri verouku to ni bilo jasno.
Takrat pa mi je nekaj kliknilo in sem začutila močno ljubezen. Prej sem se vedno počutila ne dovolj lepo, ne dovolj ljubljeno, pa čeprav imam družino, ki me ima zares rada. Takrat pa je bilo nekaj, da sem se zavedla, da je nekdo kar umrl zame, kar je vse spremenilo.
Začela sem brati evangelije, spoznala sem pravo verzijo Jezusa, ne tisto, ki sem jo imela v glavi. Potem pa sem počasi prišla v katolištvo. Prej sem poslušala bolj protestantske pridige, potem sem šla pa na Uskovnico, tam sem imela tako luštno spoved, trajala je uro in pol na sprehodu s salezijancem in je bilo res lepo.
Potem so pa prišle stvari, s katerimi sem se borila: težak mi je bil odnos z Marijo, prisotnost Kristusa v evharistiji … Na začetku mi je bilo vse težko, po enem letu pa sem vse te resnice začela verjeti. Tako sem počasi prišla v katolištvo.
Si pa imela v družini normalno versko vzgojo?
Moji starši se imajo za katoličane, ampak ne hodijo k maši, dali so nas k verouku, kaj več pa ne. Imajo neko svojo idejo o Kristusu.
Si se kdaj potem vprašala, zakaj pa vidva ne hodita k maši, mi pa moramo hoditi k verouku?
Veljalo je nekako: "Narediš birmo in potem je to to." Kot neka šola, to smo morali narediti, nismo se čisto strinjali, ampak niso nas silili k maši. Rekli smo, da imamo doma mašo, pa smo prebrali evangelij in je oči potem podpisal, da smo bili pri maši.
Naredili so najbolje, kakor so znali, sem hvaležna za to, da so mi dali neko osnovo. Da me potem, ko sem začela to spoznavati, ni bilo strah iti k spovedi, da mi ni bilo čisto tuje.
Kako bi komentirala mantro: do birme zdržimo, potem je pa konec?
Mislim, da je to res odvisno od tega, kako je bilo v družini. Kot otrok na verouku odgovarjaš tisto, kar ti starši govorijo doma. Moji starši niso verjeli v nebesa in pekel, zato tudi jaz nisem in sem se kregala s katehetom.
Zdi se mi, da bi bilo smiselno, da bi bila birma pozneje. Če pogledam sebe, pri tistih letih nisem razumela ničesar. Dovolj zreli, da lahko to doumemo, postajamo šele proti koncu srednje šole. Takrat pa je bilo vse to preveč zame.
Kako bi mlajšim najstnikom povedala, da verske prakse niso samo neke dolžnosti, zgodnje vstajanje, maše, verouk in listki. Kako bi jim razložila, da je vera veliko več kot to?
Zdi se mi, da je pomemben samo vrstni red. Te prakse so zakon, imamo jih že več stoletij, ampak ljubezen do Boga, očaranost nad tem, koliko nas ima rad, to naredi te prakse zanimive in zabavne in nič ni dolgočasno.
Če delaš iz zavedanja odnosa, ki ga imaš z Bogom, je to romantično, zanimivo. Če imaš nekoga močno rad, lahko počneš tudi čisto brezvezne stvari.
Kako si narediš tak romantičen, oseben odnos z Bogom?
Meni je mogoče lažje, ker sem ženska. 😊 Čutim tako, kot da bi bil Jezus moj ženin. Zdi se mi, da me nenehno osvaja, na primer s sončnim zahodom. Vse vzamem na igriv način in potem je tudi "smotan" dan radosten.
Rekla si, da si trenutno v razločevanju, ali je redovništvo tvoja pot. Kako vidiš redovništvo v letu 2022, ko mnogo ljudi misli, da je to za nek pretekli čas, in se sprašujejo, zakaj bi mlada punca šla v samostan?
Meni se zdi to ključen del Cerkve. Brez redovnic Cerkvi nekaj manjka. So zares Kristusove neveste. Tudi v duhovnem življenju morajo biti prisotni vsi, moški in ženska, bratje in sestre. V redovništvu vidim veliko moč, sploh darovanje devištva, darovanje za Cerkev – to me očara, navduši, da bi to naredila. To me je pritegnilo, da razmišljam o redovništvu. Bomo videli, kam me kliče Bog.
Se mi pa zdi, da se dekleta premalo vabi v to. Fante se vabi v duhovništvo, da pa bi se ženske vabilo v redovništvo, tega skoraj ni. Če nekomu povem, da o tem razmišljam, ni nihče navdušen. Tako se nam dekletom ne zdi, da bi kdo hotel, da se za to odločimo. Predstavljajo nam zakon, redovništva pa niti ne. Če pa poslušaš kakšno redovnico, ki govori o svojem odnosu z Jezusom, te navduši.
Kaj pa je druga možnost tvoje poti, če se ne boš odločila za redovništvo?
Pregledala sem že devištvo v svetu, ampak me bolj vleče v zakon. Med tema dvema se nekako odločam.
Kaj pa poklicno?
Poklicno bi bila pa mati, doma z otroki. 😊
Glede na to, da si bila pričevalka na Stični mladih, kaj ti pomeni Stična mladih? Kako gledaš na njo?
Lani sem bila prvič in mi je bilo neverjetno všeč. Kaj takega bi imela vsak vikend. Mladi se zberemo, radostno je …
To je tudi vstopna točka za ljudi, ki so še na meji, ko jih katolištvo zelo pritegne, ampak živijo še v svetu. Tudi mene je to zelo privabilo, ko sem šele vstopila v katolištvo, in sem videla, koliko je mladih, ki enako verujejo, ki imajo v sebi globlje bistvo. Lažje je, ko vidiš, da nisi sam. Ta skupnost Cerkve se mi zdi pomembna predvsem za mlade, da vidijo, da niso sami. Super je tudi za spoznavanje – morda pa spoznaš bodočega moža! 😊
Kako se še spominjaš svojih najtežjih trenutkov življenja, ki so pa po drugi strani postali tudi največji blagoslov?
Grozni so bili. Bilo je osamljeno. Pri prehranjevalnih motnjah se oddaljiš od ljudi. Nisem imela prijateljstev. Bili sta samo moja šola in motnja. Na začetku spreobrnjenja sem tako res močno čutila spremembo od osamljenosti do najglobljega občutka ljubljenosti.
Bilo je grozno, ker nisem videla smisla. Spraševala sem se, zakaj sem tukaj. Nekaj sem iskala, ampak ker tega nisem našla, sem si zadajala samo nove rane. Bilo je težko. Nazaj ne bi mogla iti. Življenje brez vere je tako težko.
Kako si se pa fizično pozdravila? Kdaj in kako so izginile prehranjevalne motnje?
Nisem še čisto ozdravljena. Od bulimije se je to razvilo v prenajedanje. Te motnje med sabo namreč zelo preskakujejo. Sem pa med letošnjimi počitnicami začela hoditi še na svetovanje. Prišla sem že zelo daleč.
Imam neko normalno življenje, normalen odnos s hrano, imam pa še vedno problem s samopodobo. Mislim, da mi bo Jezus vse življenje moral to pomagati zdraviti. Tega ni kar v enem letu konec. Je pa veliko lažje vse zdraviti z Bogom, ker greš globlje in je lažje osmisliti. To je moj križ.
Te težave ima veliko deklet, sploh moje generacije! Nas pa povežejo, saj ugotovimo, da imamo s tem vse problem. Grozno je, da nas zbliža nekaj takega, ampak Bog tudi to uporabi, da naša prijateljstva rastejo in da se zdravimo skupaj.
Kaj bi svetovala dekletom, da jim ne bi bilo treba iti čez iste čeri kot tebi?
Iskati identiteto v Bogu. Iskati in si pomagati s Svetim pismom, zavedati se ljubljenosti od Boga. Če pa že imaš te probleme, naj te ne bo strah poiskati pomoč. Mene je bilo tega kar dolgo strah, še po spreobrnjenju sem potrebovala eno leto, da sem šla na svetovanje. Bog pomaga tudi prek drugih ljudi.
Dobro je tudi, da zaupaš ljudem, da vedo, čez kaj greš. Prek tega sem se jaz najbolj ozdravila. Že s tem, ko poveš, to postane realnost in se zavedaš, kakšen problem imaš. Molitev je pa zagotovo prva stvar, ki pomaga.
Kaj bi pa svetovala dekletom, ki niso verna, pa se tudi srečujejo s takimi težavami?
Definitivno pogovor. In poiskati pomoč. Mora biti pa zelo težko, če ne verjameš v Boga. Jaz si tega ne predstavljam. Že pred spreobrnjenjem sem se poskusila zdraviti, pa ni šlo. Šla sem celo na tarot karte, začneš se opirati na plehke stvari pa na potrditve fantov. Težko se je v polnosti pozdraviti brez Boga. Pomaga pa, da greš na svetovanje in govoriš s prijateljicami.
