V samostanu je našla tisto, česar ni na zabavah

Na zabavah so se okoli nje vrteli fantje, dekleta so ji zavidala njeno prijaznost, danes pa kot redovna sestra Raquel posveča svoje življenje Bogu v kontemplativnem avguštinskem samostanu Svete Ane v španski provinci Castellon.

"Kdor me ne pozna, si lahko misli, da sem pobožna, svetnica ... Če bi le tako bilo! A kdor me malo pozna, dobro ve, da ni tako," pravi.

Kot dekle je zase mislila, da je neopazna grda račka, debelušna, z mozolji. "To je v mojem otroštvu ustvarilo velik občutek čustvene praznine," pravi.

Prepričana, da je bilo najbolj pomembno pritegniti pozornost drugih, je postala bolj družabna, prijazna … "Vse je bila zgolj fasada! Tako sem skrbela za zunanjost, da sem  zanemarila notranjost: vse darove, ki mi jih je dal Bog, sem izkoriščala za napolnitev svojega čustvenega jaza, namesto da bi jih delila z brati. Kako nevedna sem bila," pravi.

Vendar dodaja, da obstaja nekaj, česar ne more utišati noben smrtnik: vest.

"Dan in noč je kričala v meni, poznala sem zunanjo lepoto, denar, zabave, delo, prijatelje z zabav, vsaka stvar si je odtrgala delček mene. Nato pride trenutek, ko se ustaviš, pogledaš naokoli in vidiš, da nimaš več ničesar," pravi.

"Imela sem veliko srečo, da sem še naprej imela ob sebi družino, čeprav si je velikokrat nisem zaslužila; da sem imela prave prijatelje in ljudi, ki so me imeli radi," pravi.

"Predvsem pa sem lahko računala na podporo matere Cerkve, ja, tiste, ki jo tako radi preziramo in žalimo. Ona je tista, ki mi je pomagala obnoviti mojo notranjost, postaviti vrednote v svoje življenje in razumeti, da drugi niso krivi za to, kar se mi je zgodilo, moje izbire so me pripeljale do brezupnih trenutkov, v katerih je bilo vse, kar sem naredila, vseeno, kjer sta bili smrt in življenje zame eno in isto."

"Cerkev je osmislila moje življenje v luči Boga in Marija je bila tista, ki je ves čas nosila mojo poklicanost," dodaja. "Če bi bilo po moje, bi še naprej slabo živela, se prodajala za vsako ceno za malo naklonjenosti in se ubijala, da bi delala za malo več denarja, s katerim bi telesu samo kupila razkošje in uničila dušo."

"Duša je tista, za katero naj nas skrbi, kajti tisti, ki živi notri, bo poskrbel, da bo fasada urejena," se zdaj glasi njen življenjski nauk.

Tega se je naučila predvsem tedaj, ko je imela v kratkem času dve prometni nesreči. "Postavljaš si eksistencialna vprašanja: kaj je za smrtjo? Zakaj zapravljam svoje življenje? Edino mesto, kjer sem našla prepričljiv odgovor na te enigme, je bila Cerkev," pravi.

"Odgovor na njegov klic daje več polnosti in varnosti. Nikoli te v nič ne sili in če se pustiš voditi … Kam te lahko vodi tvoj Oče, ki te ljubi, te pozna, je stvarnik in lastnik vsega sveta? Seveda na tebi najprimernejše mesto, kjer boš lahko postal bolj srečen," pravi.  

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.