Na pogrebu kraljice Elizabete II. sta med več kot 2.000 gosti gotovo izstopala najmlajša udeleženca tega žalostnega dogodka, devetletni princ George in sedemletna princesa Charlotte.
Odločitev je bila najverjetneje sprejeta v zadnjem trenutku. Iz britanske kraljeve palače so javnost večer pred dogodkom obvestili, da bosta starejša otroka princa in princese Walesa prisostvovala dogajanju v Westminstrski opatiji, da bi se poslovila od svoje prababice oz. "Gan-Gan", kot so jo ljubkovalno klicali.
Njuni starši te odločitve gotovo niso sprejeli zlahka, še posebej po boleči izkušnji princa Williama, ko se je pri 15 letih udeležil pogreba svoje matere, ki je tragično preminula v prometni nesreči.
Tretji otrok princa Williama in princese Kate, štiriletni princ Louis, na pogrebu ni bil prisoten, saj naj bi bil še premlad, da bi razumel dogajanje.
Medtem ko sta najmlajša udeleženca kraljičinega pogreba vzbujala pozornost vseh, je bilo videti, da se odlično soočata z dogodkom tako v Westminstrski opatiji kot pozneje na gradu Windsor, kjer so njuno prababico pokopali v družinski grobnici.
Opazovalci dogajanja so bili lahko priča pomirjajočim dotikom kolen, držanju za roke in drugim tehnikam, ki so jih Georgeu in Charlotte nudili njuni starši in drugi bližnji člani kraljeve družine.
Fotografi so med sprevodom kraljičine krste v objektive med drugim ujeli Charlottine solze, ki jih ni mogla zadržati ob izgubi, ob tem pa ji je podporo takoj ponudila njena mama Kate, ki je hodila za njo. Videti je bilo, da sta otroka zbrano in s spoštovanjem spremljala vsak trenutek tega dogodka.
Njuna udeležba je pri nekaterih ljudeh sprožila vprašanje, ali naj bi se otroci sploh udeleževali pogrebov. Toda po teh prizorih lahko vidimo, kako pomembno je, da se mladi – še posebej tisti, ki so že sposobni ostati mirni – poslovijo od bližnjih.
Tudi zaradi tega dne se bosta George in Charlotte spominjala, kako zelo je bila njuna prababica ljubljena in spoštovana. Občutila sta veličino družine, ki se združi v žalosti, da drug drugemu nudi moč in ljubezen. In kar je najpomembneje, ob bogoslužju sta dobila zagotovilo, da se prababičino večno življenje šele začenja in da se smrti ni treba bati.
Seveda je slovo od ljubljene osebe zelo izčrpavajoč dogodek. V primeru kraljeve družine še toliko bolj, saj so bili ves čas na očeh javnosti. Toda tudi otroci, ki so prisotni na pogrebu, lahko, če so na dogajanje pripravljeni, počastijo svojo ljubljeno osebo, se zahvalijo zanjo in gredo naprej z upanjem, da se bodo nekega dne znova združili.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Kolenc.
