Sindrom žrtve je skupek obrambnih mehanizmov, ki jih razvijemo kot posledico trpljenja, občutka nemoči in pomanjkanja podpore. Vpliva na to, kako dojemamo sebe in svet. Prav tako močno omejuje naše delovanje. Lahko ga primerjamo z očali, ki namesto da bi izostrila vid, izkrivljajo podobo realnosti in omejujejo naše življenjske aktivnosti.
Kako pri otroku razviti pogum in občutek za svobodo izbire?
Sindrom žrtve se ne razvije brez razloga. Vse težave, ki jih doživljamo, imajo svoj vzrok. Napredujemo lahko le, če prepoznamo vzrok.
Pogum in svoboda izbire se lahko razvijeta pri otrocih, ki že od najzgodnejših trenutkov najdejo varno zatočišče v naročju ljubečih staršev. Če rastejo v sprejemanju in spoštovanju lastnih meja, se lahko oblikujejo v zdrave osebnosti. Ko jim "mentorji" dovolijo eksperimentirati in tako različne situacije spremenijo v priložnost za učenje, malčki pridobijo zaupanje vase in v življenje. Verjamejo, da je svet dober in varen kraj in da se od ljudi lahko pričakuje predvidljivo vedenje in prijaznost.
"Nič ne morem", "Nič ne pomenim" ...
Drugače pa je, ko je otrok kaznovan za razbit kozarec in raztrgane hlače ali če na vsakem koraku sliši, da mu je nekaj "spet" spodletelo ali da nekaj dela narobe. Izkusiti ali biti priča nasilju prav tako odvzame zaupanje v osebni vpliv na realnost.
Podobna stigma izvira iz bivanja v toksičnem okolju, v katerem se otrokov glas ne sliši ali upošteva. Tudi tam, kjer so težave kronične. Vsakodnevni prepiri staršev, nepredvidljivo vedenje enega od skrbnikov (npr. zaradi zasvojenosti) ali trajno neizpolnjevanje obljub.
V otroku takšne situacije krepijo prepričanje, da nič ne zmore in nikomur nič ne pomeni. Sindrom žrtve nastane, ko se človekova identiteta poveže z občutkom nemoči in si ustvari pripoved o sebi, svetu in življenju. "Zakaj se te stvari vedno dogajajo meni?", "Nihče se ne zanima zame", "Drugim nič ne pomenim".
Takšen pogled na svet kopiči nemoč in jezo. Čeprav nas jeza v normalnih pogojih žene k spremembam in boju zase, pri "žrtvi", ki misli, da njena volja in meje ne pomenijo nič, jeza boli in nima konstruktivnega učinka. Pogosto najde svoj izhod v pritoževanju in razdraženosti zaradi vsega in vsakogar, namesto da bi zagotovila energijo, ki je potrebna, da se upre krivici ali naredi konec nezaželeni situaciji.
Pasivno trpljenje in stopicanje na istem mestu
Žrtev je nagnjena k temu, da vsem okoli sebe pripisuje sovražne namene. Prepričana je, da nikomur ne gre zaupati, da jo drugi hočejo prizadeti. Takšne okoliščine ne prispevajo k objektivni preučitvi dejstev. Namesto misli: "Te službe nisem dobil, ker se premalo spoznam na to področje," se bo žrtev prepričevala: "Ne marajo me," ali: "Mislijo, da so boljši od mene." In ko je "žrtev" dejansko trpinčena, je bolj verjetno, da bo zavzela držo jeze in pasivnega trpljenja, kot da se bi soočila s situacijo.
Sindrom žrtve nas drži na mestu, zavira naše življenje. Žrtev nenehno podoživlja in poustvarja doživeto travmo, zato je za izhod iz vloge žrtve potrebna psihoterapevtska podpora, ki omogoča vrnitev k travmatskim izkušnjam in jasno poimenuje storilce in žrtve. Terapija nam omogoča, da znova zgradimo svojo identiteto in pridobimo samospoštovanje. Najpomembneje pa je, da nam daje priložnost, da na novo postanemo avtorji svojega življenja, prevzamemo odgovornost za naše odločitve in smo sposobni poskrbeti za lastne potrebe in meje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
