Pomembno vprašanje, ko pride par na terapijo in spregovori o težavah, je tudi: Kje vama pa gre dobro? (Ne takoj na začetku srečanja.) Če uspeta na to vprašanje odgovoriti, pomeni, da ju najbrž njuna stiska, ki ju je privedla na terapijo, ni tako močno preplavila in celo zaslepila, da ne bi uspela še vedno videti situacije trezno in realno. Gre za neke vrste kontrolno vprašanje, koliko še uspeta biti objektivna.
Nekoč nama je neki hišni mojster omenil, da ko se je žena enkrat pritoževala in omenjala ločitev, ji je dejal: "V redu, vendar če se boš ločila, ne skritiziraj vseh trideset let zakona, ampak samo zadnja tri leta." Upava, da jima je uspelo v zakonu v zadovoljstvo obeh. Hkrati pa je ta mojster omenil pomembno stvar – ko te nekaj prizadene, obstaja velika verjetnost posploševanja, da preveč stvari dojemaš skozi lupo trenutne bolečine.
Ko se zakonca močno skregata, je dobro, da ne naredita v tem stanju kakšne impulzivne oziroma pomembne odločitve. Ljudska modrost svetuje: ne sprejemaj velikih odločitev, dokler je morje razburkano. Zaželeno je, da se toliko umirita, da znova uspeta videti celotno sliko. O tem pogosto spregovorijo nekateri razvezani starši, ko ugotavljajo, da pa morda sploh ni bilo tako slabo v prejšnjem odnosu. Še večkrat pa to omenijo vdovci in vdove, ko se s hvaležnostjo in občudovanjem spominjajo svojih pokojnih žena in mož.
Zato je dobro, da se čim večkrat zavestno odločimo, da tako kot pohvalimo otroke, pohvalimo tudi svojega sozakonca in poudariva, kje nama gre kot paru dobro. In da se za to zahvaljujeva. Da negujeva hvaležnost. To je odpiranje in klicanje blagoslova v lastni odnos. Hkrati pa še motoristična modrost: kamor bo usmerjen motoristov pogled, tja bo nehote šel tudi motor.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
