Razdaja se za najbolj uboge. “Imam samo eno življenje in ga ne smem zapraviti”

Chiarini starši so bili člani gibanja fokolarov in ko so izvedeli, da pričakujejo tretjega otroka, so jo še v trebuhu posvetili Jezusovemu in Marijinemu srcu. Poleg tega je njena mama v času nosečnosti vsak dan prejemala obhajilo.

Tako se je leta 1966 rodilo dekle, ki je kmalu svoje življenje postavilo na trden temelj – na Boga samega. Živela je v veliki domačnosti z Jezusom in se vedno trudila živeti evangelij. Vsako odločitev je najprej "predebatirala" z Jezusom in brez posebnega namiga od zgoraj ni storila nobenega koraka.

Kot mladenko je Chiaro mučilo vprašanje: "Zakaj je na svetu toliko trpljenja, če je Bog dober?"

Spoznala je, da je trpljenje velika skrivnost in da je človek zanj največkrat odgovoren sam. Bog je namreč vsakemu dal na izbiro možnost, da se odloči za dobro ali zlo. In kdor izbere zlo in se zapre pred dobrim, si sam izbere trpljenje, ki je podobno peklu.

Chiara, ki je močno čutila Božjo ljubezen, se je odločila za dobro. "Imam samo eno življenje in ga ne smem zapraviti," si je govorila, "Jezusu hočem dati svoje življenje v polnosti in celovito." Poleg tega se je odločila, da bo po svojih najboljših močeh trpečim prinašala dar veselja in Božje ljubezni.

Zgodilo se je, da se je Chiara v mladih letih zaljubila in vse je kazalo, da bo njena življenjska pot v družini. Vendar je tik pred poroko spoznala, da Bog želi, da se s fantom razideta. Žalostna in v bolečini ni razumela, zakaj. Vedela je le, da Gospod od nje želi popolno prepustitev, ona pa mu je želela slediti z vsem srcem in mu izkazati vso svojo predanost.

Kmalu zatem je sledila druga preizkušnja, ko je v prometni nesreči umrla njena prijateljica iz skupnosti. Chiara je bila pretresena. Rekla si je: "Vse mine, le ljubezen in Bog ostaneta. Zato bom vse moči usmerila vanj in zanj."

Temu je ostala zvesta tudi med študenti na fakulteti, kjer je študirala. Želela jim je prenesti veselje vstalega Kristusa in spet jo je potrlo, ko je eden od študentov, ki ga je poznala, naredil samomor. "Koliko ljudi na svetu ne pozna ljubezni," si je govorila in še bolj zavzeto delala, da bi vsem prinesla veselje in ljubezen.

Nekega dne je Chiara nenadoma začutila hudo duhovno sušo, temo in popolno odsotnost Boga. Začele so jo mučiti misli, da smo si Boga izmislili ljudje in da v resnici sploh ne obstaja. Hudo je trpela, vendar se kljub temu ni vdala. Okrepila je molitev, si neprestano ponavljala: "Samo ljubezen ostane," se še bolj posvetila oznanjevanju in sklenila, da bo na noč spala le po tri ure. Vendar se je zaradi izjemnih naporov, ki si jih je naložila, popolnoma izčrpala in prvič omedlela.

Končno je prišel dan, ko je spet začutila Božjo prisotnost in je spet postala polna veselja in miru. Zdelo se ji je, da je Bog to dopustil, da bi spoznala, kako se počutijo tisti, ki ne verujejo in ki živijo v grehu.

Po tej izkušnji je zaprosila za vstop v fokolar, v skupnost posvečenih v Gibanju, kamor so jo z veseljem sprejeli, vendar je Chiara kmalu ugotovila, da so aktivnosti znotraj skupnosti zanjo premalo. Še bolj goreče se je želela posvetiti evangelizaciji, zato se je čez dan vse bolj razdajala, ponoči pa molila in študirala. V gorečnosti za Jezusa je preslišala vse opozorilne znake telesa in se znova znašla v hudi izčrpanosti. Trpela je za glavoboli, alergijami, raznimi vnetji, omedlevico in konstantno vročino z bolečinami po vsem telesu.

Vsej teži telesnih bolečin so se pridružile še nočne more, v katerih so jo demoni dobesedno mučili in vpili, da Boga ni. "Izkušnja zla in pekla je neopisljiva groza," je v svoji avtobiografiji zapisala Chiara in postala še bolj odločena, da bo radikalno živela evangelij ter pomagala vsem tistim, ki tak pekel živijo iz dneva v dan.

Chiara je začela doživljati prave demonske napade. Neke noči je doživela, kako ji je neki demon najprej v eno, nato še v drugo oko zapičil razbeljeno konico. Začutila je neznosne bolečine, ki so jo nato mučile ves čas. Poiskala je zdravniško pomoč in po številnih pregledih so ugotovili usodno vnetje, ki je vodila v popolno izgubo vida.

Da bi jo rešili pred slepoto, so jo zdravili z injekcijami v oči, kar je bilo zelo boleče. Napredujoči slepoti so zdravniki dan za dnem dodajali še druge hude diagnoze in Chiara je upala, da bo kmalu umrla in da se bo njeno trpljenje končalo. Vendar tega konca ni in ni bilo. Poleg tega je bila odporna na zdravila in nobena protibolečinska sredstva niso pomagala.

Minevali so meseci in Chiara je še naprej trpela nečloveške muke. Čeprav je bilo telesno trpljenje neznosno, je ob vsem tem doživljala nepopisno duhovno veselje. Mnogim je bila ravno v tem času v veliko tolažbo.

Nekega dne je legla k popoldanskemu počitku in ji je kljub bolečinam uspelo zaspati. Ko se je zbudila, pa je začudena opazila, da je nič več ne boli in da se ji je vid v celoti povrnil. Nihče ni imel razlage za to nenadno ozdravitev – le Chiara je vedela, da je zanjo to storil Bog.

Zaradi njenega nepredvidljivega zdravstvenega stanja je morala zapustiti fokolar in se vrniti domov. Spet se je počutila kot na začetku in se spraševala, kam bo Bog usmeril njeno pot. V srcu je čutila neustavljivo željo, da želi pomagati ljudem, ki živijo v hudih telesnih, čustvenih in duhovnih mukah. Vendar kako?

Podala se je na rimske ulice in iskala pomoči potrebne ter jih usmerjala v različne ustanove. Sledilo pa je veliko razočaranje. Chiara je spoznala, da se te osredotočajo le na skrb za zunanje potrebe, nihče pa ne nudi podpore pri ozdravljenju srca, notranjih, čustvenih ran in nihče jim ne spregovori o veselju in ljubezni. Zavedala se je, da bolezni in bolečin teh ljudi ne more ozdraviti noben zdravnik, noben terapevt. To lahko stori le Bog.

Odločila se je, da bo ponoči hodila naokrog po ulicah in iskala pomoči potrebne ljudi ter jim prinašala veselje vstalega Kristusa. Domači seveda niso dovolili, da bi se 20-letnica potikala po rimskih ulicah in se izpostavljala nevarnostim mesta. Ni se želela odreči temu klicu in ni želela vznemirjati nikogar, zato je vse to počela skrivaj.

Tako se je v nočnih urah odpravljala na glavno železniško postajo, kjer so se srečevali ubogi vseh vrst, in opazila, da se tisti najbolj "nevarni" spuščajo v podhode. Stopila je za njimi in tam je sledil šok. Bila je priča najhujšim človeškim grozotam: podivjanim, predoziranim, okrvavljenim ali nezavestnim mladim, ki so izgubili vsako upanje. Ta kraj je poimenovala "predpekel". In prav tam se je začelo njeno poslanstvo.

Začela je iskati hišo, kjer bi lahko zbrala vse, ki bi se ji želeli pridružiti in spoznavati Božjo ljubezen. Ker take hiše sprva ni našla in ker je tako močno čutila klic k najbolj obrobnim, se je odločila, da gre tudi sama živet na ulico. Zaobljubila se je popolnemu uboštvu ter se zaupala Božji previdnosti.

Ko je to povedala domačim, so bili vsi iz sebe in njen oče, ki ga je skrbelo zanjo, ji je rekel: "Če odideš kljub moji prepovedi, nočem nikoli več slišati zate!" Očetove besede so jo hudo prizadele in vedela je, da bo s svojim odhodom na ulico izgubila edino vez z varnostjo in toplino doma. Vendar je ostala neomajna. Pripravljena je bila na odhod, ko je nenadoma prejela kar tri klice, v katerih so ji ponujali hiše za njene aktivnosti. "No, tole je tipično delovanje od zgoraj," si je rekla in spoznala, kako Bog od nje želi popolno zaupanje in nenavezanost na svet.

Odpravila se je od doma v novo, skromno bivališče, kjer sta se ji je pridružila še dva prijatelja. Skupaj so obiskovali ter na svoj dom sprejemali "brezupne primere", ki jih nobena komuna ni hotela. Tako je nastala Chiarina skupnost Nova obzorja.

V tej novonastali skupnosti so januarja 1994 pripravili prvo molitveno srečanje s fanti, ki so jih "rešili iz podzemlja". Pridružili so se jim tudi nekateri, ki so bili obsojeni raznovrstnih zločinov in so bili trenutno na pogojnem izpustu iz zapora. "Dobra družba," si je rekla Chiara in se vrgla v to noro dogodivščino. Zaupala je, da jo vodi Bog. Vsem zbranim je spregovorila in jih spodbudila, da se odprejo Bogu, kajti edino On, po delovanju Svetega Duha, lahko reši njihova življenja.

V tistem tednu duhovnih vaj se je dogajalo vse mogoče – tudi to, da je eden med njimi, obtožen satanizma, tulil kot kakšen volkodlak. Chiara je bila priča neverjetnim stvarem in spoznala je, da je med njenim "ljudstvom noči" veliko takšnih, ki potrebujejo osvobojenje izpod demonskih vplivov. V ta namen je začela sodelovati tudi z enim od rimskih eksorcistov.

Njihova goreča molitev in izkustvo moči Svetega Duha je obrodila obilne sadove: fantje so ozdravljali telesno, duhovno in duševno in v svoje življenje sprejeli Boga. Pot ni bila lahka – vedno znova so doživljali preizkušnje, še posebej Chiara. Vendar so bile prav te duhovne vaje in razodetje razsežnosti vpliva zla začetki dolge in neverjetne poti skupnosti, ki še dandanes rešuje ljudi raznovrstnih oblik trpljenja.

Chiara se še naprej razdaja za trpeče in uboge ter malo spi, zato jo še vedno pestijo resne zdravstvene težave. Kljub temu pa še naprej deluje in njena skupnost raste iz dneva v dan.

Povzeto po knjigi Samo ljubezen ostane, Chiara Amirante.