"Lepa si." Če slišimo moškega izreči te besede ženski, največkrat to pomeni spogledovanje ali kot navdušenje nad videzom svoje žene.
Včasih pa lahko te besede slišimo tudi v povsem nepričakovanih kontekstih. Sam sem jih pred kratkim slišal v cerkvi.
Starostna razlika med pošiljateljem sporočila in njegovim prejemnikom je bila verjetno kakšnih 65 let. Pošiljatelj je bil duhovnik, prejemnik pa moja hči.
Vem ... Dandanes lahko kompliment starejšega duhovnika otroku vzamemo za slabo. So pomisleki res na mestu?
Očetovski odnos
Zgodilo se je med darovanjem, ko je najina petletna Maja nestrpno čakala, da bo lahko svoj bankovec z zadovoljstvom vrgla v pehar.
Omeniti moram, da se hči rada lepo oblači in obisk cerkve je za to odlična priložnost. Približal se nam je starejši duhovnik. Maja, s svetlimi kodrčki, sramežljivim, vendar veselim izrazom na obrazu in v čudoviti obleki, je skočila iz klopi in vrgla bankovec v pehar.
Duhovnik se je, na najino veliko presenečenje, namesto običajne zahvale za prispevek "Bog vas blagoslovi" sklonil k Maji, jo pogledal naravnost v oči in rekel: "Zelo si lepa. Veš to?"
Bila sva presenečena. Maji zadrega ni preprečila, da ne bi takoj prikimala. V teh besedah, v duhovnikovem odnosu in v njegovih očeh ni bilo kančka izumetničenosti. Bilo je zelo zrelo in naravnost očetovsko vedenje, ki je dajalo vrednost in moč. Duhovnik je šel naprej in začel sem razmišljati ... Kaj sem si mislil?
Trije sklepi
Pa ne le duhovniki, tudi katoliški moški nasploh. Da bi lahko na čist način občudovali nedolžnost in lepoto. Da bi bili občutljivi in hkrati očetovski ter sledili navdihom Svetega Duha.
V tistem trenutku sem pomislil nase. Družinski oče zlahka pozabi na takšne besede v vsakdanu, ki ga zapolnjujejo služba in druge dejavnosti. "Cvetke", kot je bila situacija s tem duhovnikom, so redkost in priložnost, da sem se v tistem prizoru videl v ogledalu in spoznal nekaj pomembnega.
Moja Maja nedvomno sliši takšne besede tudi od mene, a dobro vem, da so včasih vsiljene in izgovorjene, ker tako pač mora biti.
Duhovnikove besede so ovrednotile tako mene kot mojo ženo. Navsezadnje je Maja najina hči in lahko sva ponosna nanjo. Je darilo, v katerem je nekdo videl Božjo iskrico, kajti takšne besede, izrečene v takšnih okoliščinah in na takšen način, niso izrečene kar tako. Pod najinim okriljem imava torej mali čudež in Bog naju je spomnil nanj.
Cerkev, četudi grešna, mi daje moč!
Očetovstvo ni le stvar biološkega prenosa življenja. Je predvsem potencial, ki se skriva v vsakem očetu, da prenaša na druge duhovno življenje, jih krepi in podpira. Želim biti takšen oče.
Vem, da se nič od tega ne bo zgodilo brez odprtosti za odnos z najboljšim Očetom in brez mojega dela na sebi. Sem šibak, vendar imam Cerkev, katere grehi kričijo, vendar to ne spremeni dejstva, da ima še vedno veliko duhovno moč.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.