Urh Špital je 20-letni bodoči študent geografije in sociologije, ki s svojo pozitivno energijo pomaga na različnih koncih. Njegov čas napolnjuje cel kup "kulskih" prostovoljskih aktivnosti, tudi skavti. Je voditelj v klanu Steg Velenje 1, pripravlja pa se tudi na vlogo stegovodje.
Urh je del spremljevalne ekipe pri programu POTA, ki mladim omogoča misijonsko izkušnjo, dejaven pa je tudi pri drugih projektih Katoliške mladine.
"Bolj kot sem šel v Ljubljano, bolj sem prepoznaval, kako je pomembna pomoč v domačem okolju in združevanje tukaj, zato vedno več časa namenim tudi delovanju v župniji."
Čeprav je vedno nasmejan, pozitiven in pripravljen pomagati, pa je do te točke prišel po temnejšem obdobju preizkušenj. Na začetku srednje šole se je soočal z zasvojenostjo z drogami. Želel je nasprotovati veri in Cerkvi, ampak Bog je imel drugačne načrte …
Ste zelo dejaven skavt. Kdo vas je privabil med njih in kaj je na skavtstvu tako posebnega?
Skavtstvo je od nekdaj bilo prisotno v moji družini. Imam dve starejši sestri in starejšega brata, ki so bili skavti. Od malih nog sem lahko opazoval sadove, ki jih prinašata voditeljstvo in skavtska sovzgoja, zato je bila pot do pridružitve neizogibna.
Skavtstvo vsebuje kup vrednot, ki so v današnjem svetu nizko na lestvici. In tudi to je meni trenutno kot voditelju izjemno zanimivo gledati, kako dam lahko mladim drugačno izkušnjo, kot jo imajo v vsakdanjem življenju, da lahko prvič preizkusijo veščine, kot so ognji, stezosledstvo, življenje v naravi. Izrazi na njihovih obrazih, ko npr. uspejo prvič zakuriti ogenj s kresilom, me vedno znova navdušujejo, da se še naprej kot skavtski voditelj trudim sovzgajati.
Mi je pa tukaj tudi zelo pomembno prepletanje skavtstva in vere. V malih stvareh, pa čeprav je to samo sprehod, kjer občuduješ naravo, lahko vidiš Boga.
Pripravljate se na prevzem funkcije stegovodje. Kaj vam bo pri tem v največji izziv?
Pri 18 letih sem zaradi okoliščin v našem stegu postal voditelj. Nisem se zavedal pomembnosti te funkcije, zato nisem bil tak voditelj, kot bi moral biti. Nisem delal bedarij, ampak zdaj vidim, da bi do kakšnih stvari moral pristopati drugače in se najprej poglobiti v namen mojega služenja.
Zdaj mi je najtežje iz mentalitete "saj je samo še ena aktivnost" ovrednotiti, kako je to pomembno in koliko znanja moram imeti jaz, da to prenesem na bližnje. Poglobiti svojo vero je lažje kot pripraviti se, da jo preneseš na bližnje. In mislim, da je to izziv, ki ga še nisem čisto usvojil. Tudi jaz bi moral živeti vse to, kar si želim, da prepoznajo srednješolci pri skavtstvu. To je velik izziv. Se pa voditeljstvo da lepo peljati, če imaš ob sebi dobro ekipo voditeljev, ki si stojijo ob strani in si skupaj pomagajo napolniti vrzeli, ki jih imamo kot posamezniki.
Ste tudi v ekipi programa POTA. Lansko leto ste se udeležili projekta Kenija. So vam tu prišle prav kakšne skavtske veščine? Kakšne spomine imate sicer na ta projekt? Kakšne so bile vaše zadolžitve?
Uh, ja, so mi prišle prav. 😊 Lani smo kot ekipa šli v Kenijo in tam preživeli skupaj cel mesec. Preverili smo, kakšne so njihove potrebe in kako bi jim lahko pomagali prostovoljci, ki bi prišli za nami. Opravljali smo kup različnih stvari. V treh tednih smo hodili od enega centra do drugega, popoldneve pa smo večinoma preživljali v župniji, kjer smo bivali. Neka iznajdljivost, ki jo skavtstvo prinaša, je bila gotovo v pomoč. To, da sem pri skavtih poglobil, zakaj sem prostovoljec, je zelo pomagalo v tem drugačnem okolju, ki je bilo polno izzivov.
Med drugim smo bili v centru otrok s posebnimi potrebami, kar mi je bilo v izziv, saj pred tem s takšnimi otroki nisem imel stikov. Skavtstvo me je naučilo, da moram zmeraj dati vse od sebe, da je treba izzivu reči ja in samo iti. Na koncu mi je bilo izjemno. Kultura je bila zares drugačna in smo se je morali navaditi. Pri skavtih sem se naučil, da si moraš upati zapustiti svojo cono udobja, da lahko deluješ kjerkoli. To je prišlo zelo prav.
Se je zgodilo kaj posebnega, kar se vam je posebej vtisnilo v spomin?
Bilo je ogromno takih trenutkov. Najprej, ko smo prišli, sem vsaj jaz doživel velik kulturni šok. Njihova kultura je bistveno drugačna kot naša. Vse ti je zelo nenavadno. Težko mi je bilo začutiti utrip družbe, predvsem ker so bile kakšne stvari, ki bi jih jaz gotovo delal drugače, npr. po župniji smo pobirali smeti. Njihov način je, da smeti pograbiš na kup in jih zakuriš. Meni je bilo to grozno gledati, ampak zanje je to edini način, nimajo deponij. Bili so hvaležni, vendar je drugačen pristop v meni odzvanjal dlje časa.
Bilo pa mi je neverjetno, kako so to preprosti in srčni ljudje. Najbolj mi v spominu ostajajo maše, ki so mi bile v Sloveniji potem kar malo čudne. Mi pri maši kar naprej nekaj prosimo, oni pa se izključno zahvaljujejo. Pri maši so s celim srcem. Starejše gospe so imele v ustih piščalke in so med mašo piskale. Duhovnik nam je potem razložil, da te gospe zapiskajo takrat, ko so srečne. In tako so sredi povzdigovanja piskale, peli in plesali so z vsem srcem. To je bil trenutek, ko sem se zavedel, kako je dobro, da smo tam, in da se tudi mi lahko od njih kaj naučimo, da sobivamo in jim služimo.
Predvsem sem začutil citat: "Ko ne razumeš več besede, začneš poslušati govorico srca." To je bilo največ vredno. Tisti najmlajši, ki še niso v šoli, govorijo, kot govorijo. In ko je kakšen otrok prišel do mene in mi govoril, nisem razumel ničesar in sem se samo smejal. Ko smo potem igrali nogomet, so bili otroci preprosto srečni. In to so ti trenutki, ki so napolnjevali.
Drugi so vas opisali kot nasmejanega človeka, ki vedno pozitivno gleda na življenje. Pa verjetno tudi v vašem življenju ni vse postlano z rožicami. Na začetku srednje šole ste se soočili z zasvojenostjo z drogami. Nam lahko zaupate več o tem?
Res je, zdaj sem nasmejan, ni pa bilo vedno tako. Deveti razred je bil začetek obdobja, na katerega nisem preveč ponosen. Imel sem družbo, ki gotovo ni vodila bližje Bogu. Soočal sem se z zasvojenostjo, droge sem pogosto užival, najhuje pa je bilo v drugem letniku.
Delal sem v operi, kjer so različne substance nekaj čisto običajnega. V tem obdobju sem začel stagnirati na vseh področjih, začel sem nasprotovati veri, čeprav sem prej preživljal veliko časa v župniji, začel sem brati literaturo, ki je bila zelo proti veri, pozabljal sem na bližnje in sebe postavil v središče. Postajal sem vedno slabši človek.
Kako ste uspeli to premagati? Kdo vam je bil v največjo oporo?
V tretjem letniku sem začel spoznavati svojo punco. Bila je verna punca in to sem videl kot priložnost, da se dokažem pred prijatelji in jo spreobrnem. Pa se je zgodilo ravno nasprotno.
Začel sem hoditi k maši, ker je bila ona ob nedeljah pri maši, bral sem celo berilo, da bi me opazila, občasno sem šel tudi na mladinsko skupino. Vse to sem počel izključno iz želje, da bi jo videl in se družil z njo, hkrati pa sem imel še vedno odpor do Cerkve. Potem pa sem iz tedna v teden prepoznaval, da njej to zares veliko pomeni, povedala mi je, zakaj je verna. Živela je v okolju, kjer so ljudje res zaupali in se predajali Bogu, in to mi je dalo misliti.
Čez nekaj časa sem spoznal, da to ni tako slabo, da niso vsi katoličani čudni in nerazgledani, ampak da je mogoče obratno, da sem bil jaz tisti. Konec tretjega letnika sva postala par in takrat sem se ločil od svoje družbe v Velenju, prenehal sem delati v operi in uspel sem se te zasvojenosti osvoboditi.
Bilo je obdobje, ko sem droge užival tudi dnevno. Že prej sem se večkrat skušal rešiti tega, ker sem čutil, da to res ni dobro zame, ampak sem bil neuspešen. Ko sem poskušal, je to vodilo v druge zasvojenosti. Vedno je sprememba vodila v drugačno blodenje.
Dokler ni prišla punca in sem z njeno pomočjo poglobil, zakaj to ni dobro. To ločevanje od drog sem začel izročati Bogu. In z njegovo pomočjo mi je šlo bolje. V enem poletju sem se uspel rešiti od večine tega zaužitka, potem so seveda bile preizkušnje, ampak na koncu je Bog poskrbel, da je tako, kot je.
Takrat sem začel brati Sveto pismo in še vedno je moj najljubši odlomek Zaupajte Gospodu, Izaija 40, kjer govori ravno o tem: "... mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, zdigujejo trup kakor orli" (Iz 40,30-31) in v teh besedah sem se zares našel. Vsakič, ko sem imel preizkušnje, sem prebral te besede, ki so me znova napolnile in mi dale moč, da vztrajam.
V oporo mi je bila predvsem punca, ki mi je včasih kaj rekla tudi bolj ostro, pa tudi moji "bratje", cimri in prijatelji v dijaškem domu, ki so bili iskreni in so kaj povedali tudi bolj na trdo.
In kakšen nasvet bi dali mladim, ki se srečujejo s podobnimi skušnjavami?
Večkrat je problem upati si zapustiti cono udobja. Imel sem prijatelje, ki so bili slaba družba, in sem vedel, da name to slabo vpliva, ampak si nisem upal narediti koraka, ker sem vedel, da bi tako izgubil veliko prijateljev. Tega me je bilo pa zelo strah. Hkrati sem se bal, kako bi ljudje name gledali, ko bi se s tem spoprijel. Zato si nisem upal.
Potem pa sem ponotranjil, da je to korak, ki ga moram narediti, če želim biti dober človek in če želim dobro zaživeti. Bilo je sicer težko, ampak to je bilo treba narediti. Zdaj vem, da je bilo vredno prekiniti te vezi, razločevati, kaj je dobro zame in kaj ni, in se držati tega, kar je dobro. Tako je moj nasvet, naj si vsi, ne samo mladi, upajo iti iz cone udobja in narediti korak naprej, da lahko potem napredujejo. Pri vseh stvareh je tako, če želiš narediti spremembo: moraš se od-ločiti.
