Anja in Žiga Maver sta se spoznala pred petimi leti na fakulteti, kjer sta imela nekaj skupnih predmetov. Žiga je takrat še študiral kemijo, Anja pa biokemijo. Kmalu je preskočila iskrica in postala sta par. Po dveh letih in pol sta se poročila, v teh dneh bosta praznovala tretjo obletnico poroke.
Anja se je v prostem času rada ukvarjala s tekom, hojo v hribe in ustvarjanjem, trenutno je aktivnosti dala na stranski tir, saj je pred tremi meseci rodila sinka Kristjana Emanuela. Tudi Žiga rad preživlja čas v naravi, oba pa sta ljubitelja igranja družabnih iger s prijatelji in velika košarkarska navdušenca.
Po poroki sta se zakonca soočila s še večjim pomanjkanjem časa. Prišla sta do spoznanja, da jima izbrani smeri študija ne ležita, kar je bilo zanju kar velika preizkušnja. Anja je diplomirala, a pri delu v laboratoriju ni bila srečna. Vpisala se je na teološko fakulteto, smer zakonske in družinske študije. Žiga se je odločil za izredni študij fizioterapije.
Ves čas študija delata in se dejavno udejstvujeta kot prostovoljca ožje ekipe pri Zavodu Živim, kjer sta prevzela in vodita program Preživim, in Katoliški mladini, v sklopu katere sta bdela nad Večeri Plus in organizacijo romanj na Brezje. "Kar nama še ostane prostega časa, se povezujeva, rešujeva probleme, moliva. Če se le da, greva k sv. maši."
Kako bi kot par, ki se je poročil v študentskih letih, spodbudila druge pare k temu koraku?
Žiga: Od staršev in sorodnikov sva pogosto slišala: uživaj mladost, dokler jo imaš. Nasveti so bili mišljeni v kontekstu žurk in potovanj. Ko sva postala par, sva ugotovila, da to ni za naju, da se želiva čim prej poročiti in ustvariti družino. Sveti zakon je zakrament, ki ga je Bog podaril, in milosti, ki jih prinaša zakoncem, so res neverjetne.
Anja: Poročila sva se pri 22 letih. Odzivi iz okolice so bili zelo različni. Eni so bili zelo podpirajoči, drugi bistveno manj. Mladim bi rekla, naj ne poslušajo vsega, kar jim drugi govorijo, niti staršev. Tudi oni so samo ljudje in ne vejo točno, kaj je za njihove otroke najboljše. Poleg tega Bog govori vsakemu posebej, meni direktno bo povedal, kakšne načrte ima zame, ne drugemu.
Jaz sem se razživela, hodila sem po žurkah in se tam zelo zelo močno ranila. Ranili so me drugi, ranila sem sama sebe, šlo je kar v skrajnosti. Živela sem v smrtnem grehu. Ko pa sem se poročila, sem se na neki način znova rodila. Od poroke naprej lahko rečem, da uživam mladost, ampak v vsej polnosti, in ne morem dovolj poudariti, koliko milosti mi je poroka prinesla. So težki trenutki, ampak z vsako lepo stvarjo je povezano tudi trpljenje. Mlade bi opogumila: če se čutijo poklicani na to pot, naj sledijo Kristusu. Če je prisotno nasprotovanje, potem je ta pot največkrat prava.
Žiga: Dostikrat pravijo, da moraš najprej doštudirati. Sam sem se po poroki odločil za drugo smer študija, ki mi dejansko gre in me veseli.
Anja: Tudi pri meni je bilo tako. Prej se je moje povprečje na faksu gibalo okrog osem, v tretjem letniku, ko sem bila že poročena, pa devet. Oba sva bila po poroki bolj zagnana. V Sloveniji je za študentske družine dobro poskrbljeno. Če si v to poklican, ti bo Bog dal sredstva, pogum, moč, vse, kar potrebuješ. Ravno počitnic na Maldivih si pa ne moremo privoščiti. :)
Kaj vama je bilo na začetku skupnega življenja najtežje?
Žiga: Zame se je spremenil cel način življenja, moral sem se reorganizirati. Prej sem pozno hodil spat, vseeno mi je bilo, ali je stanovanje pospravljeno ali ne. Ko imaš ob sebi še eno osebo, ni ravno najbolje, da bi bilo vse razmetano in bi ponočeval.
Najtežje je dogovarjanje med sabo, ker takrat nimaš več svoje poti, ampak imaš skupno pot, ki jo moraš tudi skupaj graditi. Tega se moraš priučiti. Kar si midva kot zakonca skupaj želiva, tako si narediva dan, ne da vsak živi svoj dan posebej. To je potem cimrstvo, čemur pa sveti zakon ni namenjen.
Anja: Druga stvar, ki je bila meni zelo težka, pa je naučiti se, kako postaviti meje drugim, kako zamejiti svojo družino od drugih. Nekako nisem bila vzgojena v tem, da se postavi mejo, je pa nujno, da se čas razmeji. Zdaj recimo od osmih zvečer ne dvigujem telefona, ne glede na to, kdo me kliče. Takrat je naš sveti čas.
Sicer pa prav zelo naporno ni bilo. Največ prilagajanja je bilo, ko se je Žiga odločil za izredni študij. Morala sva plačati šolnino in ob faksu sva delala. Se je dalo, potrebne je bilo malo več organizacije.
Vidno sta vpeta v najrazličnejše projekte pri Zavodu Živim, nekoč tudi pri Katoliški mladini. Zakaj se vama zdi pomembno dejavno vključevanje v takšne projekte?
Žiga: Najbolj pomembno je, da življenje res živiš v polnosti, ne pa ga samo preživiš. Lotevava se projektov, za katere čutiva, da so trenutno najino poslanstvo. Prinašajo nama bazene milosti.
Anja: Za življenje kristjana je bistvena skupnost. Kristjan ne moreš biti sam, ne odrešuješ se sam. Sva del skupnosti pri Zavodu Živim, Katoliški mladini. Da rasteš v veri, poleg osebnega odnosa z Bogom potrebuješ skupnost. Projekti nama torej dajejo možnost, da sva člana skupnosti. Molimo eden za drugega in skupaj. Posledično dobivava veliko milosti. Če na primer delava za Večer Plus, sva tudi prisotna tam, izpostavljeno je Najsvetejše, je priložnost za spoved. Pri Zavodu Živim se srečava z ljudmi, spoznava njihove zgodbe, osebno sva priča čudežem, kar te zelo napolni. Božje milosti so res ogromne in nama dajejo zagon, moč za vsakdan.
Kako je po preizkušnji dveh spontanih splavov potekal proces vajinega žalovanja? Kaj je bilo v tem obdobju za vaju najhuje?
Žiga: Oba splava sta se zgodila lansko leto. Po prvem spontanem splavu sva začela z žalovanjem, pa je bil že drugi otrok na poti. Po drugem spontanem splavu je bilo zelo težko, saj je vsak šel svojo pot žalovanja. Anja je morala dati iz sebe veliko stvari s pogovorom, jaz sem to nekako potlačil in se zatekal v delo, bodisi za faks ali Katoliško mladino. Trajalo je nekaj časa, preden sva rekla, da tako ne gre več naprej. Šla sva v Medžugorje na Festival mladih in nato še na morje ter predelala izgubi.
Anja: Kot mama drugače doživljaš izgubo otroka, ker si ga nosila. Pri spontanih splavih so prisotne tudi fizične bolečine. Sploh drugi spontani splav je bil pri meni kot porod, pa sem recimo pri Kristjanu imela zelo težek porod. Fizična bolečina je bila veliko hujša kot naravni popadki. Midva sva oba otroka izgubila zelo zgodaj v nosečnosti. Težko se je bilo ločiti in težko je, da družba takih otrok ne priznava. Od oseb, za katere bi najmanj pričakovala, sem slišala: zdaj boš morala naprej.
Žiga: Kot v smislu: to se je zgodilo, zdaj pa pometemo pod preprogo, ker je slaba stvar, in gremo naprej.
Anja: Druga stvar pa je bila: saj si še mlada, saj boš še imela otroke. Odziv okolice je zelo bolel. Kristjan ne bo nikoli nadomestil Izaka, ki je bil prvi otrok. Nikoli ne bo zavzel mesta hčerke Rebeke. Na tem mestu sem zelo hvaležna Zavodu Živim, ker so naju poleg še nekaterih prijateljev zelo podprli v žalovanju. Ko sem dobila kakšne neprijetne odzive, sem tudi nehala govoriti o tem in sem ponovno spregovorila šele potem, ko sem odžalovala in kolikor toliko prišla do ozdravljenja.
Žiga: Dokončno ozdravitev sva doživela na duhovnih vajah V njegovem objemu, namenjenih staršem, ki so se soočili z naravno smrtjo otrok. Tam sva res čutila Božji dotik, da sta najina otroka na varnem pri njem in da nisva bila midva kriva za njuni smrti.
Anja: Mene je najbolj bolelo, da sem bila v tem sama, da mi ni bilo dovoljeno žalovati. Morala sem nazaj v službo, na faks, nekateri ljudje, ki so vedeli za to, so se delali, kot da ni nič. Potrebovala bi veliko več podpore. Zaradi samote in različnega načina žalovanja sva z Žigo imela kar hudo krizo. Takrat sem se zagledala v drugega moškega, lahko bi šlo zelo daleč, ampak po Božji milosti, hvala Bogu, ni šlo.
Žiga: Ko sta se spontana splava zgodila, sem bil zraven, ampak moška logika je, da če nastane problem, boš to rešil. V tem primeru sem bil čisto nemočen. Eden hujših občutkov je, da si tam in ne moreš pomagati. Zatopil sem se v delo in pozabil na vse ostalo, najin odnos pa je šel takrat res navzdol. Po duhovnih vajah sva spet zaživela v polnosti in začela govoriti o najini izkušnji, ker veva, da lahko s tem komu pomagava.
S kakšnimi besedami bi po izkušnji dveh prezgodaj izgubljenih otrok nagovorila tiste, ki pravijo, da se otrokovo življenje začne šele z njegovim rojstvom?
Anja: Otrok ob spočetju dobi svojo DNK, otrokova DNK ni ista kot mamina DNK. Vsi vemo, da organizem definirajo celice, ki imajo isto DNK. Se pravi, da njihovo prepričanje odpade že po biokemijski definiciji. Otroku zelo kmalu po spočetju začne biti srce. Že na prvem pregledu se srček zelo lepo vidi. Otrok ima svojo glavo, telo, dve roki, dve nogi. Če bi bil del maminega telesa, bi bila mama pošast.
Žiga: Pri drugem spontanem splavu, ko sva uspela ujeti najino hčerko, se je že videla njena velikost. Tudi ko sem gledal sliko Kristjana na prvem pregledu, nisem mogel verjeti, da je otroček že tako lepo oblikovan.
Anja: Postavljanje meje, kdaj se začne življenje, je socialni konstrukt, ki so si ga nekateri izmislili, da lahko uveljavijo svoje pravice, da lahko lagodno živijo naprej in ne nosijo posledic svojih dejanj. Če imaš spolni odnos, seveda lahko pride otrok. To očitno nekaterim ni jasno in skušajo splav uveljavljati iz svoje lagodnosti. Svetovala bi jim, naj pogledajo ultrazvok, recimo, 10 tednov starega otroka. Če ga to ne premakne …
Žiga: Vsa pričevanja in žalovanja mamic, ki smo jih slišali pri Zavodu in nekatere od njih lahko preberete tudi na spletni strani, pričajo o tem, da žalujejo za svojim otrokom, ki so ga prezgodaj izgubile. Če po mnenju nekaterih to naj še ne bi bil otrok, bi rekli, da te mame ne žalujejo za ničemer, izničili bi vso njihovo žalost. V bistvu pa vsi dobro vemo, da žalujejo za svojimi otroki. Tega dejstva se ne da spremeniti.
