Gasila je tudi na Krasu: “Ljudje, ki so hvaležni stali ob cesti, so nam dajali moč”

Sonja Japelj je prostovoljna gasilka, podpredsednica in blagajničarka PGD Brezovica. Sicer dela kot strokovna sodelavka v UKC Ljubljana. Ima dva otroka, 13-letno hčerko in 9-letnega sina.

Z gasilstvom se je srečala že v ranem otroštvu; gasilec je bil njen dedek, gasilca sta tudi njen oče in brat. S sosedo gasilko njenih let sta že v otroštvu želeli sestaviti žensko ekipo, uspelo pa jima je šele pri dvajsetih. Sonja ima tudi izkušnjo intervencije s Krasa letos poleti, ko je vsa Slovenija trepetala zaradi velikanskega požara na tamkajšnjem področju.

Letos poleti ste gasili tudi na Krasu. Kako je bilo, kakšni so bili občutki?
Kadar pride večja nesreča, recimo kot je bil požar na Krasu, se sproži pomoč večjega področja, v tem primeru smo hodili tja iz vse Slovenije. Jaz sem tam delala eno noč. Ko smo se peljali tja, me je bilo strah. Ne veš namreč, kaj boš delal, kje boš, kako bo tam, ne predstavljaš si vsega skupaj. Slišali smo o preskokih ognja, o eksplozijah in podobno.

Ne poznaš terena in ne veš, kaj lahko pričakuješ. Slišali so se poki, nekateri so razlagali, da so se skrivali pod kamion, ko je pokalo okrog njih. Vročina zaradi požara je namreč prožila eksplozivna sredstva iz prve svetovne vojne, npr. granate, izstrelke, in je pokalo.

Tako da strah je vsekakor bil. Ko pa sem prišla tja in videla ljudi, ki so stali ob cesti in nam mahali, pa sem kar dobila moč. Vsi smo zdržali celo noč gašenja, nismo bili ne zaspani ne utrujeni. Adrenalin te nekako kar drži pokonci, predvsem pa ljudje, ki so nam bili tako hvaležni, in pa zadovoljstvo ob tem. Občutek, da si lahko vsaj malo pomagal, je res dober.

Dobila sem žulje, kljub temu da je bila noč in ni bilo tako zelo vroče, so bile temperature kar visoke. Seveda je bilo tistim, ki so tam gasili čez dan, še bistveno huje. Svoje zraven dodajo tudi obleke, tako da je bilo kar naporno. K sreči ni bilo nobene hude nesreče zaradi tega.

Ko sem se vozila tja, sem imela kar težke občutke. Greš tja z zavedanjem, da se ti lahko zgodi tudi kaj hudega, ti pa imaš doma mladoletne otroke. Marsikdo bi rekel: "Kaj pa potem rineš tja?" Ampak če bi vsi gasilci tako razmišljali, veliko nas ima namreč doma družino, potem ne bi bilo nikogar tja, kjer ljudje potrebujejo našo pomoč.

Kaj vam pomeni gasilstvo?
Ko nekaj dobrega narediš in nekomu pomagaš, se dobro počutiš. Res imaš občutek zadovoljstva. Marsikdo reče: "Pa zakaj to delaš? Toliko časa ti vzame, pa še plačano ni …" Ne vem, meni je biti gasilka v zadovoljstvo. To je tudi hobi – konec koncev ima vsak nekaj, nekateri kaj trenirajo, drugi kaj drugega. Moj hobi je pač gasilstvo.

Je pa to tudi naporen hobi, ker če si ženska, opravljaš enake stvari, kot jih moški. Na intervenciji enako razvijaš in zvijaš cevi, punce, ki imajo dihalne aparate, grejo z aparati v stavbo in podobno. Je kar fizično naporno.

Ker sem mama, kdaj pride tudi slaba vest, češ če bi ostala doma, bi lahko bila ta čas z otrokoma in kaj z njima počela. Ampak na koncu gre za neko pripadnost, solidarnost.

Kakšni pa so bolj "običajni" dogodki, v katerih sodelujete kot gasilka?
Pred tedni smo imeli recimo tri intervencije, nekaj zaradi poplav, nekaj zaradi drugih stvari. Zgodi se, da kaj zagori, npr. guma, elektroomarica, kaj v kmetijskem ali gospodarskem poslopju, dimniški požari, zaradi neurja odkrite strehe …

Prek aplikacije dobiš poziv, na katerem označiš, ali se lahko odzoveš in prideš. To vedno pretehtaš glede na to, kako blizu si in kako hitro si lahko tam. Nadrejeni mora vedeti, koliko se nas bo odzvalo, da lahko sestavi ekipo in razdeli naloge. Vsaj eno gasilsko vozilo mora vedno iti, če se jih odzove več, pa jih gre lahko tudi več. Največji problem je dopoldanski čas, ko imamo službe.

Pozive dobivamo tudi ponoči. Nikoli se zvečer mentalno ne pripravljam na to, ali se bom ponoči odzvala ali ne. Ko pride poziv, se moraš odločiti. Če se recimo ne počutiš najbolje, si kaj bolan, poškodovan, potem je bolje, da se ne odzoveš.

Kako doma gledajo na to, da je njihova mami gasilka?
Tudi moj partner je gasilec, ko je bil mlajši, je tudi tekmoval, zdaj pa je ostal bolj podporni član. Mi pa zelo pomaga, da me razume in da ve, kako stvari tečejo, da ne zameri, če me zaradi vaj ali intervencije ni doma.

Tudi oba otroka sta že gasilca, oba tudi že tekmujeta. Te stvari grejo kar iz roda v rod. Otroke že v mladih letih vozimo s seboj na vaje, tam vse vidijo, dobijo družbo, jim je zanimivo, tako da jih potem kar potegne. V najstniških letih pa marsikdo odide in precej jih tudi ne pride nazaj med prostovoljne gasilce.

Kako prenašate vse težke dogodke, ki ste jim priča pri svojem gasilskem delu?
Včasih res pride kaj zelo tragičnega, kar je težko gledati. Ali pa če je kakšna huda prometna nesreča ali če je udeležen kdo, ki ga osebno poznaš. Bila sem že na intervencijah, kjer je koga povozil vlak. Vidiš človeka, ki tam dobesedno leži po kosih. Taki prizori se vtisnejo vate, ponoči jih podoživljaš, se zbujaš, vidiš pred očmi med spanjem. Tudi če vidiš človeka umreti pred svojimi očmi, je to kar težko.

Osebno še nisem iskala pomoči, običajno mi zadostuje, da se pogovorim z nekom, recimo ki je tudi sodeloval na intervenciji.  Malo si med seboj pomagamo. Povem tudi doma svojemu partnerju, kako je bilo, kaj sem doživela. Moraš to dati ven, se z nekom pogovoriti.

Ste članica ženske gasilske ekipe. V čem se ženske ekipe razlikujejo od moških?
Žensko ekipo za izvedbo vaje z motorno brizgalno je zelo težko sestaviti, saj mora biti v njej devet žensk, ki pa so lahko različnih starosti (najmanj 16 let). Gasilsko delo je težaško in zelo fizično naporno, pri ženskah to kakšno tudi odvrne. Poleg tega pa je tudi precej porodniških dopustov in kakšnih bolniških zaradi otrok in podobno.

Jaz sem zdaj del ženske ekipe, ki sem si jo sicer želela sestaviti že kot otrok, pa takrat enostavno ni bilo dovolj deklet. Kadar nas čaka kakšno tekmovanje, se srečujemo zelo pogosto, da vadimo, tokrat recimo z motorno brizgalko. Kmalu gremo na občinsko tekmovanje.

Prostovoljni gasilci se financiramo iz lastnih virov, kot so članarine, organizacije dogodkov (veselica), prodaja koledarjev, prostovoljni prispevki, donacije podjetij, dohodnine …, ter nekaj iz proračuna (financiranje od občine, iz državnega proračuna, prek gasilske zveze).

Zdi se mi, da ljudje cenijo naše delo, solidarnost, občutek za sočloveka in pomoč. Vsak ve, da so gasilci prvi na področju nesreče in da se na nas lahko zanesejo. Želimo si predvsem, da bi se jih še več odločilo za gasilstvo, še posebej deklet. Te res potrebujemo.