Zakaj tako radi prelagamo stvari na pozneje?

Se je tudi vam že zgodilo, da ste pomembno nalogo ali obveznost prelagali in z njo odlašali? Zakaj pride do tega?

Opravljanju določene obveznosti se lahko izogibamo na dva načina: pasivno, kot recimo z gledanjem nadaljevank, ali pa aktivno, s pospravljanjem hiše.

Tako gledanje televizijskih serij kot pospravljanje sta posledici stanja, ki mu pravimo "zamrznitev". Zamrznitev ni sprostitev. Nekdo, ki bi moral dokončati pisanje diplomske naloge in si namesto tega na spletu ogleduje modele kopalk, ni prav nič sproščen.

Ko smo sproščeni, se živčni sistem regenerira, v stanju "zamrznitve" pa živčni sistem doživi preobremenitev in smo v resnici v napetosti, ki vodi v izčrpanost.

To vrsto utrujenosti pozna vsak, ki je vsaj enkrat "za nekaj časa" odložil kakšen pomemben opravek, v resnici pa je misel na to obveznost ostala prva misel, s katero je začel dan. Hkrati je imel občutek, kot da bi v ozadju delovala programska oprema, ki mu onemogoča udobje in mir.

Kaj je razlog za nezmožnost opravljanja naloge, ki "visi" nad nami? Motivi za izogibanje dejanju so lahko različni. Eden najpogostejših je tesnoba.

Lahko je strah, da bo določena stvar trajala dlje ali pa da bo težje izvedljiva, kot si mislimo. Včasih nas lahko ustavi tudi to, da ne vemo, kako se česa lotiti, ko imamo nekaj za "neizvedljivo".

V takšnih primerih je dobro narediti seznam konkretnih znanj, ki jih potrebujemo, da se sploh lahko premaknemo. Lahko pa odlašanje izvira iz prepričanj o nas in našem življenju.  

Odlašanje se hrani s strahom pred neuspehom in nezaupanjem vase. Posledično lahko pripelje do pokopa številnih velikih talentov, ki jim ne bomo nikoli dali priložnosti, da bi ugledali luč sveta.

Naš notranji "saboter" je lahko tudi perfekcionizem, ki nas rad prepričuje, naj ne začnemo dane dejavnosti, češ da nimamo ustreznih orodij, ali pa da tako ali tako naloge ne bomo naredili tako dobro, kot bi bilo treba.

Zavora pa včasih ni le strah pred neuspehom, ampak tudi strah pred … uspehom. Če smo odraščali v izjemno negativnem okolju, kjer so se gojili občutki nesreče ali zavisti, nas lahko naježi že sama misel na nekaj, kar bi lahko dobro naredili.

Odlašanje je lahko vsakodnevna težava: vodi v življenje, v katerem ne izkoristimo svojega potenciala in v katerem se nekatere stvari nikoli ne zgodijo. Zato je tako pomembno, da opazimo, kaj s tem izgubljamo in kaj bi lahko namesto tega pridobili.

Vredno je jemati svoje življenjske cilje resno in po potrebi poiskati pomoč. Vendar to zahteva veliko prijaznosti, sprejemanja in topline. Eden od učinkov odlašanja je, da se utapljamo v negativnih mnenjih o sebi, ki nas po svoji naravi držijo na našem mestu. Medtem pa nam aktivnost in razvoj dajeta občutek izpolnjenosti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.