“Zame je največji izziv sodobne vzgoje v tej hitri, brezosebni družbi vzgojiti odgovornega, srečnega človeka”

Klavdija Novak prihaja iz Stične, odraščala je v štiričlanski družini. "Imam brata, s katerim sva imela celo otroštvo zelo lep odnos in ga ohranjava še danes, za kar sva lahko hvaležna najinim staršem, ker sta nama privzgojila željo po dobrih odnosih, spoštovanju in vrednotah."

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.

Z možem Gašperjem imata dva otroka, Patrika in Izabelo. Zelo rada potuje in spoznava druge kulture, rada je s prijatelji in v dobri družbi.

Že od otroških let so njena velika ljubezen živali. "Kot otrok sem imela ribice, hrčke, pse in pozneje svojega prvega konja. Danes so v naši konjušnici trije veliki in en majhen konj. Ljubezen do konj nikoli ne mine in si ne znam predstavljati življenja brez njih."

Po poklicu je diplomirana medicinska sestra, slabih 10 let je delala v UKC Ljubljana na kardiološkem intenzivnem oddelku. Ko sta z možem začela ustvarjati družino, sta na prvo mesto postavila njun odnos in otroka ter tako odprla svoje podjetje Blaginja. Po nekaj letih sta zapustila javno zdravstvo in si s tem omogočila prilagodljiv urnik glede na potrebe njune družine.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Začne se ob petih zjutraj, ko vse še spi. Popijem čaj in opravim svojo jutranjo telovadbo, sledita zajtrk in tuš, potem zbudim otroka, da se uredita za šolo.

Čas, ki ga dnevu ukradem zjutraj, je čas, ki kreira celoten dan, zato se mu zelo nerada odpovem.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Dobro jutro, nikamor se ti ne mudi.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Pomemben je že čas, ko se urejam, ker je to čas, ko se posvetim sama sebi in si podarim lep izgled, tak, ki me razveseli in mi polepša dan. Zelo pomembno je, da se v svojih oblačilih počutimo sproščene, a hkrati urejene.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Narava je tista, ki sprošča, ki spodbudi dih in umiri misli. Živimo čisto ob gozdu in to je velika sreča. Sprehod ali ježa po gozdu je tisto, kar potrebujem, da se povežem z zunanjimi silami in se duhovno napolnim.

5. Ste mamica dveh nadobudnežev. Kaj vam je pri materinstvu v največji izziv? Kaj želite predati otrokoma?
Patrik in Izabela sta od letošnjega leta oba šolarja, kar je nov izziv za celo družino, spremeni se dnevni ritem in kot starš moraš še več pozornosti posvetiti notranjim borbam, ki se dogajajo v otrocih, da veš, kdaj in kako se odzvati na njihove reakcije v določenih situacijah.

Zame je največji izziv sodobne vzgoje v tej hitri, elektronski, brezosebni in zelo zahtevni družbi vzgojiti odgovornega, vztrajnega, samozavestnega, srečnega človeka.

V svojem podjetju zaposlujemo mlade ljudi, ki so željni dela, ambiciozni in želijo poleg poslovnega napredka tudi osebnostno rasti, ker se zavedamo, da samo tako lahko v sodobni družbi najdeš osebno srečo in vidiš smisel ob nenehnem prilagajanju življenjskim situacijam, ki ti pridejo naproti.

Tudi svojima otrokoma želim predati zavedanje, da samo z nenehnim samoizobraževanjem in izboljševanjem samega sebe dosežeš svoje cilje in tako postajaš boljša verzija sebe. Kot tak pa vedno bolj ceniš ljudi okoli sebe in najdeš smisle v vsakem trenutku dneva.

6. Z možem sta skupaj ustanovila podjetje Blaginja. Kako uspeta kljub delu in skrbi za otroka poskrbeti tudi za vajin odnos?
Ko prideš do zavedanja, da je partnerski odnos del tvojega življenja, za katerega je treba delati tako kot za podjetje, otroke, živali, uvidiš, da samo z romantiko in lepimi pogledi ne boš mogel celo življenje preživeti skupaj.

Danes je svet naravnan na hitre odločitve, nepremišljene in predvsem egoistične. Na tak način se odnos ne more dolgoročno negovati.

Najin odnos vidim kot dolgoročno partnerstvo z visokimi skupnimi cilji. Na tem svetu je zame najpomembneje, da imava skupne cilje, da se oba trudiva in podpirava drug drugega pri uresničevanju teh ciljev. Poleg skupnih imava tudi osebne cilje, ampak so drugorazredni, ker skupni so najina glavna vez in prioriteta.

Zaradi veliko dela, ki ga imava, sva naredila tudi urnik za naju. Sprva se mi je misel malo upirala, ampak ko sva začela z izvajanjem, se nama je odnos še poglobil in sva nekako pomirjena, ker veva, da pride dan, ko imava na urniku sprehod, dan za plesne vaje, dan za romantično razvajanje. Mogoče se sliši zelo mehansko, ampak samo tako ne mine teden, ko ne bi nekaj ur preživela skupaj in se posvetila drug drugemu. Je pa urnik ena lepa popestritev dneva, ker veš, da imaš zvečer zmenek s svojim možem in že čez dan kakšno stvar lažje rešuješ v pričakovanju večera.

7. Kaj vama delo s starostniki in invalidi daje? Kako v duhu tega, kar pri svojem delu vidita, gledata na starost?
Življenje je krog. Tako kot se v naravi vse vrti okoli nas, se tudi življenje vrti in nekega dne se krog sklene. V UKC sem pretežno delala s starejšo populacijo in krog življenja se je velikokrat sklenil pred mojimi očmi. Vsakokrat je bila moja misel, kako pomagati, da se bo krog sklenil brez bolečin, mirno in z občutkom varnosti. Mislim, da so to trije občutki, ki ljudem pomenijo največ, predvsem zato, ker so povezani z medsebojnimi odnosi.

Ko človek zboli, se postara, postane invalid, potrebuje ljudi, ki ga imajo radi, ki jim lahko zaupa, ki poskrbijo zanj z ljubeznijo, in vse to dobiš samo, če skozi življenje poskrbiš za dobre medsebojne odnose, pomagaš drugim in predvsem neegoistično gledaš na ta naš svet.

Starost ni lepa, pravijo predvsem tisti, ki so v mladosti pozabili, da lahko veliko narediš za bolj kvalitetno staranje že prej, ko imaš še energijo in ko se lahko odločiš za zdrav življenjski slog, za veliko gibanja, za telovadbo možganov, za optimizem. To so vse tiste male stvari, ki veliko pripomorejo in dajo rezultate pozneje, ko se postaraš.

Zame je staranje naraven proces, je dar narave in tako bi ga bilo pametno vzeti. Veliko bolje se s tem obdobjem življenja spopadajo tisti, ki so staranje sprejeli in se nanj primerno prilagajajo, kot tisti, ki se na vse pretege borijo proti staranju.

Z leti se ne staramo samo telesno, stara se tudi naša duša, in ko izpolnimo svoje poslanstvo na tem svetu, preidemo v druge oblike življenja.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Že zelo dolgo se posvečam starejšim in invalidnim osebam, tegobam starosti in bolezni, na koncu tudi soočanju z izgubo ljubljenih oseb. Pri tem greš čez veliko preizkušenj, tako osebno kot poslovno.

Ampak osebno zame pa je bila največja preizkušnja, tako telesno, čustveno in duhovno, rojstvo najinih otrok. Pri prvem porodu ni šlo vse tako gladko, kot bi si želeli, in v enem trenutku sem bila postavljena v situacijo, ki te popolnoma iztiri in pozneje po premisleku in pogovorih ugotoviš, da te je zaznamovalo za celo življenje. Trenutek, ko spoznaš, kako resnično minljivo je tvoje življenje in kako resnično nemočen si, pa čeprav gre zate.

Seveda se je vse dobro izteklo in danes sem srečna mami in imam zdravega fanta, ampak izkušnja je bila neprecenljiva. Od tega trenutka naprej se še na drugačen način povežem s starejšimi, bolnimi, umirajočimi, ker lahko čutim z njimi to nemoč in strah, ki ju prinašajo take situacije.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vedno se poskušam držati optimizma. Kadar je težko, na slabe stvari ne gledam kot na probleme, ampak kot nov izziv, ki ga bo potrebno rešiti. Jutri je nov dan, ampak veliko lahko narediš že danes.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… smo najmočnejša vez, ki drži skupaj ta naš nori svet.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.