V dobi družbenih omrežij se je poleg tehnološko naprednih idej pojavila tudi misel na spoved po spletu ali prek Zooma.
Predvsem v času epidemije so slovenski škofje še posebej poudarjali, da je spovedovanje po telefonu, prek spleta ali druge digitalne oblike izrecno prepovedano.
Kakšne učinke pa bi lahko imel zakrament sprave prek spleta? V knjigi Nekoč je obstajala spoved Aldo Marina Valli pojasnjuje, da ponekod po svetu obstajata dva načina za spoved po spletu: prva taka možnost je mobilni telefon, na primer posebna aplikacija Confession, ki tamkajšnjim vernikom omogoča, da opravijo del spovedi prek pametnega telefona.
Aplikacije, v katere napišemo svoje grehe?
Za naložitev aplikacije, prek katere naj bi se spovedali, zadostuje en dolar in 99 centov. Ustvarjalci aplikacijo oglašujejo z besedami: "Razvili smo jo za katoličane, ki prejemajo zakramente, in za tiste, ki bi se radi vrnili in jih znova prejemali." Omogoča presonalizacijo za različne potrebe, izvedbo izpraševanja vesti, vključuje vodenje skozi zakrament in je kompatibilna z operacijskima sistemoma iOS in Android. To je zelo spodbudno, a tako opravljena spoved ni veljavna.
"Telesnost" spovedi
V vsakem zakramentu je Bog navzoč prek osebe iz mesa in krvi (ne virtualne) in spoved pri tem ne more biti izjema. Potrebna je fizična prisotnost duhovnika, ki ne le posluša, ampak posreduje tudi odpuščanje in prek odveze podari možnost novega življenja. Pogosto pozabljamo, da je krščanstvo utelešena vera in da zakramentov ne moremo poenostaviti zgolj na simbole.
Takšne rešitve so sicer spodbudne, toda ...
Seveda, nove tehnologije so zelo koristne, če jih uporabljamo z dobrimi nameni, da vzpostavljamo in ohranjamo stike, da postavljamo vprašanja, da lahko virtualno pošljemo neko razmišljanje, če pa govorimo o spovedi, torej o nekem zakramentu, nič in nihče ne more nadomestiti soočenja iz oči v oči.
Duhovniki na družbenih omrežjih
Predvsem mlajši duhovniki, ki so vajeni spleta, ga uporabljajo, da ohranjajo stike z verniki, ki se jim tako lahko zaupajo, izrazijo svoje dvome, postavijo vprašanja. Rumena, rdeča ali zelena lučka nakazuje, ali je duhovnik na voljo, potem pa se pogovor lahko začne. Toda noben duhovnik ne more na koncu "spletne spovedi" dati odveze.
Posameznikovo duhovno življenje
Kot pojasnjuje profesor Andrea Grillo, docent teologije na eni od fakultet pod okriljem Svetega sedeža v Rimu, je zakrament spovedi opredeljen v Katekizmu Katoliške cerkve, vendar tam ni posebej izpostavljeno, da mora vernik imeti neposreden stik iz oči v oči s spovednikom.
"Gojimo tradicijo neposrednega stika med vernikom in spovednikom. Na splošno je treba spoved opraviti pri 'pristojnem duhovniku', to je pri župniku iz župnije, ki ji vernik pripada. Poslušanje grehov vernika je naloga tistega, ki spremlja njegovo duhovno življenje. V tem smislu je neposreden stik s človekom temeljnega pomena."
Krivda in osebna bolečina
Docent Grillo še zapiše: "Poudariti želim, da odveza ni edino bistvo spovedi. Zakrament sestavljajo tudi bolečina, ki jo čutimo, ko naštevamo svoje grehe, besede, ki si jih izrečemo med spovedjo, in spokorna dela, ki nam jih naloži duhovnik."
Od WhatsAppa do Facebooka
Docent Grillo sklene, da je za formalno podelitev odveze potreben realen osebni stik, virtualni svet pa je lahko kraj, na katerem predelujemo svojo pokoro. Danes se to pogosto že dogaja: procesi izpovedovanja in soočanja z bolečino se pogosto že odvijajo prek WhatsAppa, Facebooka, sporočil. Tvegamo sicer lahko, da smo prek teh sredstev površinski, lahko pa postanejo kraj, kjer se ljudje odprejo, izpovejo in uspejo vzpostaviti dialog s svojim duhovnikom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.