Ženska, ki je prebrala prispevek na Aleteii in izbrala življenje

Nekega dne mi je ženska z imenom Carolina prek Facebooka poslala sporočilo. Pozdravila me je z besedami, da je prebrala moj zapis o otrocih, o tem, kako jih vzgajam kot mati samohranilka, in mi zaupala, da je povsem obupana.

Počutila se je osamljeno in zapuščeno. Tudi ona je bila mati samohranilka 13-letnemu fantu. Ko je zanosila z njim, je imela komaj 15 let. Otrokov oče z njim ni hotel imeti ničesar in zanj ni nikoli skrbel.

Carolina je še predobro poznala delo in napor, ki je potreben, da otroka sam rodiš na ta svet, ga preživljaš in skrbiš zanj, da bo lepo odraščal … Zato so jo popolnoma preplavili strah in skrbi, ko je izvedela, da je znova noseča.

Brskala je po internetu in iskala, kje bi lahko opravila splav, in "nehote" (tu lahko pomislimo le na Božjo previdnost) naletela na moj članek.

Odločila se je, da mi bo pisala in mi povedala svojo zgodbo. Rekla je: "Tako me je sram in bojim se." Tolažila sem jo, ji prisluhnila in jo razumela, kajti v nekem trenutku svojega življenja sem se tudi sama počutila enako.

Povedala mi je, da je svojega otroka že videla na ultrazvoku in da je čudovit, povsem oblikovan človek v pomanjšani obliki. Dobro je vedela, da splav ni dobra možnost, vendar je čutila, da jo v to silijo zelo težki trenutki, ki jih je takrat preživljala. Še naprej sem jo mirila in ves čas poudarjala, kar je povedala tudi sama: "Splav ni dobra izbira."

Tisti dan sem bila zaskrbljena. Zelo zaskrbljena. Nisem mogla spati, saj sem premišljevala o Carolini in njenem nerojenem otroku. Kolege v Aleteijinem uredništvu sem prosila za pomoč.

Gospodove poti so vedno čudovite. Naš dragi fotograf Marko Vombergar je imel telefonsko številko osebe, ki bi nam morda lahko pomagala: Nany.

Zdelo se je, kot da so nam Nany poslali angeli. Uspelo ji je priskočiti Carolini na pomoč in ji ponuditi roko v tem težkem položaju. Prosila sem jo, naj nam pove, kako se je zgodba nadaljevala po tem, ko sem jo povezala s Carolino, in poslala nam je čudovit zvočni posnetek, v katerem je komentirala, kaj se je zgodilo po najinem pogovoru.

Povedala je:

Carolina je torej sprejela najboljšo možno odločitev in zelo ponosna je, da ji je to uspelo. Danes opazuje Juana Angela in se spominja besed, ki so se je v mojem članku najbolj dotaknile:

In kako vse to prestaneš? Kako mi je to uspelo? Samo ozrla sem se vanju s tistim pogledom, najmočnejšim od vseh, materinskim pogledom. Tistim pogledom, ki ima nadnaravno moč, pogledom neizmerne ljubezni, pogledom, polnim ponosa in hvaležnosti Bogu za tako čudovit dar.

Carolina ima danes, tako kot jaz, dva čudovita darova, dva otroka: Manuela in Juana Angela. Je zelo odločna in srečna mamica in z veseljem ohranja stike z nami. Nany je še povedala:

"Ne smemo pomagati le v trenutku, ko je oseba v krizi. Ne! Ohraniti moramo stike, še toliko bolj z mamico, ki je noseča. Ne gre zgolj za trenutek, ko se odloči, da bo otroka obdržala, ampak tudi za vse, kar sledi ... To je pomenilo, da smo Carolino še dolgo spodbujali, da je še naprej sprejemala pravilne odločitve, da smo ji še naprej delili nasvete, ko nas je prosila zanje."

In še danes, tri leta pozneje, se naše prijateljstvo nadaljuje. To so zakladi ljubezni, ki nam jih daje Gospod in ki nam omogočajo, da rastemo v veri.

Rada bi izrazila vso svojo srečo in ponos, ki mi ju je prinesla ta izkušnja, vendar tega ne morem storiti ... to presega moje zmožnosti. Kajti ena najlepših stvari, ki jih je Bog dal človeštvu, je "posredovanje življenja".

Hvala, Carolina! Zaradi tvojega poguma si danes lahko ogledujemo čudovite fotografije Juana Angela. Hvala ti, dragi Bog, ker lahko danes pripovedujem to zgodbo in ker sem lahko bila "orodje tvojega miru". Nany še naprej evangelizira in pomaga ljudem ter jih spodbuja k srečanju z Bogom in ljubezni do Njega, kot jo k temu spodbuja On sam.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.