Ločitev je boleč proces, pogosto pa ima korenine v otroštvu. Tako svojo situacijo razume Natalie Kardum, ki je zaradi težkega, travmatičnega otroštva vedno v sebi nosila žalost in rano, zaceliti pa jo je poskušala – kot se vedno zgodi – ravno z moškim, s katerim sta ponovila njej tako znano, a tako bolečo dinamiko.
Natalie je po rodu Dalmatinka, sicer pa nadvse iskriva, inteligentna, topla, ljubeča ter ustvarjalna mama treh odraslih hčera, ki sodeluje tudi v Skupnosti Srce (namenjena je razvezanim kot pomoč po ločitvi). Odkrito nam je spregovorila o svojem življenju, duhovni rasti, spoprijemanju z bolečino, odpuščanju in vzgoji otrok skozi prizmo vsega naštetega.
Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Že na svet sem prišla nezaželjena, človeško gledano. Moja mama je bila posiljena in tako je zanosila z mano. Ker je bila iz zelo verne katoliške družine, me je obdržala, ampak zaznamoval jo je občutek sramu in držal se je tudi mene, tako v otroštvu kot tudi pozneje. Potem sem živela v sirotišnici in v štirih različnih rejniških družinah.
Če si bil v otroštvu ranjen, kot sem bila jaz, pravzaprav nimaš otroštva. Nisem se počutila varno, zaželjeno, nihče se ni ukvarjal z mano. Rejniki so mi pri treh letih povedali, da niso moji biološki starši. To je v meni zbujalo strah in večno negotovost. Zato sem si sama zgradila svoj notranji, domišljijski svet, v katerem je bilo zelo lepo.
Sram nas je povedati podrobnosti svojega odraščanja, še sploh če so se dogajale krute stvari. Ampak jaz ne maram, da se stvari pometajo pod preprogo, ker potem ne moremo nič razrešiti. Tega pa ne zmoremo, dokler nimamo ob sebi nekoga, ki verjame v nas.
Kako se je začela vaša duhovna rast? Kljub težkemu otroštvu se niste nikoli bali raziskovati svoje preteklosti, kopati po sebi, delati na sebi.
Od nekdaj pa me je gnalo priti stvarem do dna. Prvi povod za mojo preobrazbo je bil stavek p. Christiana Gostečnika enkrat v spovednici. Ko sem mu žalostna razlagala, kakšne težave imam in kakšen je moj mož, nad katerim sem se nenhno pritoževala in ga kritizirala, mi je spovednik rekel: "Že, ampak vi mu to omogočate in dovolite."
Zgrožena sem vstala in odvihrala iz spovednice. Želela sem si razjasniti, kaj je mislil s tem. Kaj to pomeni, da jaz svojemu možu omogočam in dovolim tak odnos do mene?
Dobesedno sem šla pogledat v SSKJ, kaj ti dve besedi pomenita. Takrat, pred 15 leti se je začela ta pot. Ko me je na terapiji vprašal, kaj bi rada spremenila, sploh nisem vedela, kaj naj odgovorim. Vedela sem samo, da je moje življenje kaos, da sem nemočna, na tleh in da potrebujem pomoč.
Pri 40 sem se tako podala na pot psihoterapije in se odločila za spremembo. Ni pa to enostavno, pravzaprav je tako težko, da bi veliko ljudi raje umrlo kot pa se spremenilo. Moraš umreti vsej preteklosti, vsem zameram. Kot nas Jezus uči: "Sleči moramo stara, ponošena oblačila in nadeti si moramo novo obleko." Tako sem se počutila tudi jaz. Da sem zavrgla staro obleko zavrženosti, nevrednosti, nepripadnosti in se odločila obleči novo, svečano obleko kraljice. Je pa treba kopati po sebi, iskati, se soočati sam s sabo in svojimi bolečinami.
Kot otrok ste se počutili nezaželjeni in te občutke nosili s sabo dolga leta. Kako ste se spopadli z njimi?
Od Boga nismo nikoli nezaželjeni. To sem spoznala po ločitvi, ko sem začela hoditi v Zadar k duhovnemu spremljevalcu frančiškanu patru Andriji Bilokapiću. Želela sem se namreč pogovarjati z nekom v hrvaščini, v svojem maternem jeziku. Materni jezik je jezik ljubezni, jezik Boga. On mi je prebral Psalm 139, kot ekseget razložil od vrstice do vrstice, mi je dal priznanje Očeta od zgoraj in nekoga tu spodaj, da sem vredna in dragocena, da me Bog ljubi in da me je želel. Ob tem sem jokala kot dež. Preprosto me je Sveti Duh vodil k njemu.
Nikoli prej nisem živela Božje besede, po tem pa sem se začela poglabljati v evangelij. Gradila odnos z Bogom, ki je meni zdaj najsvetejši. Seveda pa sem hodila tudi na terapije k p. Christianu Gostečniku. Ker nisem odraščala z očetom, niti nisem poznala njegovega porekla, so mi bili moški vedno nekako oddaljeni, nedosegljivi. Tako da sta bila onadva moja duhovna očeta.
Doživeli ste tudi ločitev. Ali je nanjo vplivalo tudi doživljanje iz vašega otroštva?
Na nek način sem poiskala nasilje, zavrženost, odsotnost, nespoštovanje, disfunkcionalnost tudi v svojem partnerju, ker to mi je bilo poznano iz otroštva. Bila sem odvisna od odnosov.
V moji krušni družini je bilo nasilje, prav tako je bil agresiven tudi moj mož. V mojem zakonu je bilo ogromno nasilja – psihičnega, manipulacij, omejevanja svobode, žalitev, ljubosumja ... Gre za stalno preigravanje. Naivno sem mislila, da bom svojega moža lahko spremenila. Ampak ker me je bilo strah, da bom ostala sama in zavržena (moja najgloblja otroška rana), nisem znala postaviti meje in se postaviti zase.
Potem pa sem ugotovila, da je moj zakon zrcalil moje življenje. Poročena sva bila 25 let. Trudila sem se, hodila sva tudi na terapije, ampak pri mojem možu nekako ni šlo, ker je imel tudi on zelo močne patološke vzorce iz svoje družine. Ni bilo vse slabo – imeli smo tudi lepe trenutke, veliko smo kot družina tudi lepega skupaj doživeli. Ampak po drugi strani pa sem vedno pogrešala odnos. Brez odnosa ne moreš napredovati, ne moreš odrešiti stvari.
Trikrat sem doživela izgorelost. Pred nekaj leti sem prebolela raka. Zelo smo bili preizkušani. Zavedam se, da se travme zapišejo v telo. Telo si zapomni, vsa čustvena toksičnost se nekam zapiše. Otroci "pokasirajo" vse naše travme, to ozračje, konflikte.
Kako ste se po odsotnosti matere v svojem življenju spoprijeli z materinstvom?
Danes sem hvaležna mami, da mi je dala življenje. Ona je čudež, jaz še večji, ki živi. Tako sem bila lahko mama in prav moje hčerke so me gnale, one so bile moj smisel življenja tudi v najtežjih trenutkih velikih stisk in notranje bolečine.
Pri svojih treh hčerah sem se zaobljubila, da nikoli ne bom taka mama, kakršna je bila moja mama. Ampak seveda sem ponovila te vzorce, čeprav seveda v drugačnih in precej milejših okoliščinah. Namreč tudi moje hčere so mi očitale, da sem bila odsotna, da nisem bila tam zanje.
Že sproti sem se zavedala, da je moj odnos z možem toksičen. To je začaran krog, iz katerega ne moreš. Zato pridejo tesnoba, anksioznost, depresija. V svoji nemoči sem zato postala mati, ki se ni odzivala na svoje hčere. Ali pa sem se enkrat zelo odzivala, spet drugič pa bila povsem (psihično) odsotna. Gre za vzorec, ki sem ga sama doživljala kot otrok in potem ponavljala v svoji družini.
Kakšen odnos imate s svojimi otroki zdaj?
Ko se zdaj z otroki pogovarjamo o naši družini, jih prosim za odpuščanje. Hčere so mi očitale najin odnos, zaradi njega so trpele tudi one. Zdaj jih vprašam: "Ali lahko zdaj na kakšen način to popravim?" Čeprav ti je kot staršu žal, da si prizadel otroke, moraš zdržati to, kar ti oni očitajo, ker želijo biti samo slišani. Dovolj je, da se opravičiš in poveš, da si takrat odreagiral, kot si najbolje zmogel. Da drugače ni šlo.
Si pa ne očitam. Za moj okus sem se res trudila biti dobra mama. Vem, da sem dala od sebe največ, kar sem lahko, da sem pač črpala iz tistega, kar sem dobila v popotnico kot otrok – to pa je bilo praktično nič, ena sama drama, žalost in občutek zavrženosti. Ker sama nisem imela modela mame, kakršna bi morala biti, sem bila kot mama zmedena, nisem vedela, kaj in kako bi morala. Nikoli nisem odnehala raziskovati in iskati orodja, da bi lahko bila tista sočutna in ljubeča mama.
Naj poudarim, da mi smo še vedno družina. Zakonca sva se razvezala, ampak še vedno sva starša najinih otrok. Ena izmed hčera je lani zbolela za hudo boleznijo. Ob hčerini bolezni smo se kot družina zelo povezali, res smo stopili skupaj, držali skupaj, jo bodrili, da bi ozdravela.
Imam tudi pastorka, namreč mož je bil že prej poročen in iz prejšnjega zakona je imel sina, s katerim sva si bila in sva si zelo blizu. Na nek način sem mu bila kot druga mama, on pa je zelo rad hodil v našo družino. Tako da so moje tri hčere imele tudi polbrata, bili so in so zelo povezani, jaz pa imam tudi sina. Za to sem zelo hvaležna.
Ste sodelavka Skupnosti Srce. Nam lahko poveste kaj več o njej?
Srce je kratica za Skupnost razvezanih v Cerkvi. Gre za skupnost, ki ločenim omogoča srečevanja po razvezi. Takrat je hudo biti sam. Vse se čez noč spremeni.
V skupnosti se srečujemo na izletih, počitnicah različnih predavanjih, delavnicah in tako dalje. Namenjena je okrevanju po ločitvi, okrevanju skozi druženje in skozi delo. Naslednje leto bo praznovala 20 let obstoja. Naš duhovni vodja pater Tomaž Mikuž me je vprašal, ali bi sodelovala v 12-koračnem programu, tako sem kot voditeljica delala tri leta. Delo z ločenimi tudi meni omogoča ogromno samorefleksije.
Imamo skupine, tematske večere, na katere povabimo strokovnjake z različnih področij, imamo delavnice, izlete, coaching … Veliko ljudi odhaja ozdravljenih. Pripravljamo pa tudi etični kodeks, v katerem bo zapisano, da tja ne prihajamo z namenom, da bi si tam iskali novega partnerja. Marsikdo namreč ne ve, da velja, da za vsakih pet let zakona potrebuješ eno leto okrevanja, da predelaš, zadihaš.
Nekatere skupine delajo po 12-koračnem duhovnem programu AA (okrevanja po razvezi). Ta program v 12 korakih je izjemen. Če si res odločen, da se boš temu posvetil, da si se pripravljen spremeniti in da se boš podal na to pot spremembe, potem ti zagotovo uspe. V življenju JE pot iz vseh odvisnosti.
Moraš pa na tej poti narediti temeljito inventuro vseh vidikov svojega življenja, to pomeni, da je treba zakopati res globoko. Pri vsaki odvisnosti pa se sproščajo enaki hormoni. Odvisnost od odnosov je enaka kot pri drogah, pornografiji, alkoholu … Pri moji odvisnosti sem bila odvisna od tega preigravanja, moj "zadetek" pa je vsakokrat bil to, da mi je mož obljubil, da se bo spremenil in da bo odslej vse drugače.
Kako se razvezani počutite v Cerkvi, se vam zdi, da ste dovolj slišani?
V Cerkvi pogrešamo, da bi bili enako zastopani kot vse druge skupnosti. Še posebej glede ničnosti zakona. Tu smo še zelo občutljivi. Slovenci ne izražajo čustev, ne znajo, nočejo, ne zmorejo. Zato je morda ločencem še toliko težje najti svoje mesto v Cerkvi in skupnosti. Sama sem Dalmatinka, zato sem mogoče res zelo odprta, res z lahkoto izražam svoja čustva. Slovenci pa raje tiho trpijo in iz sebe delajo žrtve, še zlasti matere. Imam pa upanje, še posebej ker je kriza v Cerkvi, da se ustvarja nov prostor, kajti v krizi je vedno tako.