Bog nam govori nenehno, toda ko ga ne poslušamo, nam srce sčasoma otrdi in nehamo biti pozorni na njegov glas. Sčasoma ga morda sploh ne bomo več slišali.
Zbiranje v peklu
Neka zgodba govori o hudičih, ki so se zbrali, da bi razpravljali o tem, kako bi lahko še bolj učinkovito zavajali ljudi. Bi jih morali prepričati, da Bog ne obstaja? Ali pa se jih morda bolj splača prepričati, da je nemogoče živeti po Božjih zapovedih? Debata je tekla dalje.
Končno se je enemu od hudičev porodila ideja: "Povejmo ljudem, da Bog obstaja in da je mogoče živeti po Božjih zapovedih … Dodajmo le, naj začnejo … jutri."
Spoved? Mogoče prihodnji teden?
"Res bi bilo dobro iti k spovedi. Mogoče bom šel čez en teden." "Otroci so bolni, zato zdaj res nimam časa za molitev. Začel bom takoj, ko si opomorejo." "Čez nekaj časa bom poklicala prijateljico in se ji opravičila za svoje besede." So vam te namere kaj znane?
Prokrastinacija oziroma prelaganje obveznosti in nalog lahko vpliva tudi na naš odnos do Boga.
Kaj izgubljam?
Odlašanje v duhovnosti je lahko posledica ozkega in zelo žalostnega pogleda na Boga kot nekoga, ki se mu je treba "dokazovati": hoditi k maši, moliti in delati dobra dela.
Pravzaprav deluje ravno obratno: molitev, zakramenti in zapovedi so nam dani, da ga lahko ljubimo. "Ljubi me zdaj," pravi Gospod. "Ne jutri, ne na stara leta, ne takrat, ko boš imel več časa."
Zdaj, ne jutri
Sveti Jožefmarija Escriva je svojim duhovnim otrokom svetoval, naj, ko se odločijo, da bodo nekaj dobrega začeli "jutri", začnejo zdaj.
Res je, da se je treba pripraviti na spoved, a morda je dovolj pet minut, ne pa cel teden? Res je, da je treba dobre sklepe, kot je molitev, sprejeti modro, toda najti četrt ure čez dan za pogovor z Bogom ne bi smelo predstavljati težave, tudi ob napornem urniku. Pomaga nam lahko spoznanje, da ko Bogu omenimo svoje težave, že začnemo moliti.
Bog ne išče ideala
Vzrok odlašanja je lahko tudi perfekcionizem. Nekdo lahko naloge odlaša ne zato, ker se ne zna organizirati, temveč zato, ker je prepričan, da če nečesa ne more narediti popolno, je bolje, da sploh ničesar ne stori. Če ni časa za temeljito čiščenje stanovanja, nima smisla pospraviti čevljev v predsobi.
Podobno se lahko zgodi z molitvijo in idealiziranjem duhovnega življenja. Posameznik lahko pride do sklepa, da ni vreden milosti in ljubezni, ker preprosto ni "dovolj popoln". Zakaj bi potem sploh poskušal?
Ob takšnih trenutkih se moramo spomniti, da nas ima Gospod rad takšne, kakršne smo, z vsemi našimi prednostmi, slabostmi in dejstvom, da nismo popolni. Če živimo, kot da Boga ni, izgubljamo nekaj najdragocenejšega v našem življenju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
