Bila sta brez otrok, danes pa jih imata kar osem, med drugim četverčke

Kayla in Allen sta običajen ameriški par: želela sta si otroke, ki pa jih ni in ni bilo. Z odprtostjo sta sprejela možnost posvojitve in tako nečakinjama nudila stabilno družinsko okolje, vendar je želja po bioloških otrocih ostala. Njuna želja se je bogato uresničila.

Bila sta prepričana, da ne bosta mogla imeti svojih otrok. Posvojila sta nečakinji, hčerki Kaylinega brata, ki ni mogel skrbeti zanju. Po nespodbudnih mnenjih zdravnikov glede njune možnosti zanositve sta pot posvojitve sprejela kot eno od možnosti starševstva, ki jima jo je življenje ponudilo.

Kayla je povedala, da je bilo njeno materinstvo lepo, ritem so mu dajale dnevne aktivnosti – šola, igra, nega otrok in vzgojna prizadevanja.

Vendar nista opustila želje, da bi imela biološke otroke, tako sta leta 2016 znova poskusila z zdravljenjem neplodnosti: s stimulacijo jajčnikov, metodo, ki je moralno sprejemljiva, saj pomaga pri naravni zanositvi in pri kateri lahko pride do večplodne nosečnosti.

Sprva so bili štirje otroci, vendar eden ni preživel do konca nosečnosti. Leta 2017 je bila njuna želja po veliki družini že bogato uresničena. V tej zgodbi ne govorimo o molitvi, ampak v tem preobilju prepoznavamo Božjo previdnost (ki ima pogosto nekakšen smisel za humor), saj nosečnosti še ni bilo konec.

Leta 2018 je Kayla spet zanosila, tokrat brez medicinske pomoči. Predstavljajte si njeno začudenje, ko ji je na prvem ultrazvočnem pregledu zdravnik na ekranu pokazal štiri pikice, ki so živahno utripale.

To je bilo presenečenje, saj so večplodne nosečnosti povezane tudi z dednostjo, ne le starostjo in uporabo zdravil.

"Toliko let sva se trudila, da bi naravno zanosila, da je bila novica o četverčkih, zlasti ob dejstvu, da sem tudi sama rojena kot ena od trojčkov, resnično neverjetna."

Kayla in Allen, ki živita v ameriški zvezni državi Utah, v kraju Salt Lake City, sta bila ob tej dobri novici, ki je sicer presegla pričakovanja, presenečena in tudi upravičeno prestrašena.

Zavedala sta se tveganj, ki jih večplodne nosečnosti predstavljajo za mater in njene otroke, sploh spričo dejstva, da ena od trojčic v prejšnji nosečnosti ni preživela in je umrla v 27. tednu nosečnosti. Parker in Grayson pa sta se rodila nedonošena in sta preživela tri mesece na neonatalni intenzivni terapiji.

Veste, kaj je tisto, kar je Kaylo in njenega moža gnalo, da sta se trudila za še eno nosečnost, pa čeprav jima je že prva prinesla dva otroka? Prav izguba male Allie.

V njuni zgodbi lahko vidimo, kako izkušnja obporodne smrti potrjuje resničnost, celovitost in neizbrisnost odnosa med materjo in otrokom, ki se vzpostavi že od samega začetka: otrok ostane materin za vedno, pa naj bo visok 180 centimetrov ali pa je svojo maksimalno velikost dosegel, še preden je prišel na svet. Otrok za vedno ostane otrok.

Naj omenim še drobno osebno izkušnjo. Pred nekaj dnevi sem bila v bolnišnici z možem, saj je imel najin četrti sin več zdravniških pregledov. Star je devet let in boleha za hudo dedno boleznijo.

V čakalnici je bila gospa, ki ni mogla odmakniti pogleda z nas. Takoj ko se je sprostil sedež ob meni, ki sem v naročju imela sina, je prisedla, pobožala mojega sina in pričela jokati. Povedala mi je: "Moja hči bi bila danes stara dvajset let. Umrla je pred šestnajstimi leti, in vendar jaz ne zmorem ... Močni moramo biti."

Res je, njihova hči se je rodila in živela z njimi, pa čeprav le nekaj let; to je drugače, kot če bi jo izgubili pred rojstvom, vendar pa gre za isto izkušnjo materinstva, le da na drugi točki iste poti, z manj skupaj preživetega časa, manj spominov.

Če se vrnemo k zgodbi Kayle in Allena, ki sta v desetih letih prešla od boleče faze neplodnosti, ki jo je delno ublažila posvojitev dveh nečakinj, do zelo številčne družine, je edina možna razlaga skozi svetopisemski pogled. Znotraj okvirjev, ki spoštujejo celovitost osebe – matere, očeta in ploda, je vsaka pomoč – farmakološka, medicinska ali psihološka, dobrodošla.

Pa vendar to, kar se je zgodilo temu paru, spominja na pravo poplavo milosti, ki je niti najbolj optimistične napovedi niso mogle predvideti.

Par zatrjuje, da se je zadnja nosečnost zgodila povsem naravno. Ker gre za realne človeške izkušnje, ni hitrega srečnega konca v smislu "in srečno so živeli do konca svojih dni ..." Situacija je bila zahtevna tako med nosečnostjo kot tudi pozneje.

Kayla je s strahom in tesnobo preživljala nosečnost: vedela je, da lahko izgubi enega ali več otrok, to se ji je že zgodilo in bolečino te izgube je še vedno čutila. Zaradi tega sta se mož in žena odločila, da bosta nosečnost nadaljevala s postavljanjem kratkoročnih ciljev, s premagovanjem vsakega tedna posebej.

Na tak način se lotevamo vseh zahtevnih in kompleksnih izzivov: razdelimo jih na majhne korake. Pri tridesetih tednih so se s carskim rezom ob pomoči zdravniške ekipe rodili dva dečka (Reese in Jameson) in dve deklici (Oaklee in Lincoln).

"Zdaj imava šest otrok, ki so mlajši od dveh let. Naše družinsko življenje je zelo dinamično."

Grayson potrebuje stalno nego, zato z njimi živi medicinska sestra, dve deklici – nečakinji, ki sta bili ob posvojitvi stari šest in osem let, imata svoje šolske zadolžitve in družabne aktivnosti, tudi preostali otroci potrebujejo stalno spremljanje in vemo, kako težko je skrbeti za toliko otrok sočasno.

Vendar pa lahko par računa na pomoč sorodnikov in prijateljev in tudi z njimi se nejeverno smejejo, kako je bilo življenje (ali sam Bog) duhovito in radodarno v uresničevanju njunih želja.

"Včasih z Allenom ne moreva verjeti, kaj se nama je zgodilo. Deset let sva si prizadevala, da bi si ustvarila družino, in zdaj imava ogromno družino, ki jo sestavljamo midva in osem otrok."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.