Mesto Arequipa v Peruju zaradi svojih belih tlakovanih pločnikov slovi tudi kot "belo mesto". Od kolonialnih časov za tlakovanje pločnikov uporabljajo amalgam, imenovan sillar ali ashlar, izdelan predvsem iz vulkanskih kamnin. To ni nikakršno presenečenje: Arequipa leži ob vznožju treh vulkanov (Misti, Pichu Pichu in Chachana) in kot svoje geslo ponosno uporablja besede znanega domačina, pesnika Jorgeja Polarja: "Ob vznožju vulkana se človek ne rodi po naključju."
V središču tega veličastnega kolonialnega mesta stoji eden največjih samostanov na celini: dominikanski samostan svete Kataline (Santa Catalina) v Arequipi, ki ga je Unesco leta 2000 razglasil za svetovno dediščino. Zgrajen je bil v kolonialnih časih (ko je bil Perú podkraljestvo, še vedno del španskega imperija) leta 1579, večina njegovih zidov pa je prekrita z enakim belim vulkanskim kamnom in nato prebarvana s svetlimi barvami.
Samostan svete Kataline v Arequipi je bil posvečen oktobra 1580 med slovesnim bogoslužjem. Ustanova je sprejemala novinke iz nekaterih najuglednejših družin v mestu, tako evropskih kot staroselskih – sodeč po zgodovinskih zapisih so v samostan kot redovnice vstopile tudi nekatere hčere krajevnih curacas (staroselskih poglavarjev). Samostan je služil tudi kot azil in šola za otroke iz plemiških družin. V samostanu še danes hranijo neprecenljive kolonialne slike, kipe in bogoslužne predmete.
Staro krilo samostana (ki je velik kot manjše mesto) je bilo za javnost odprto leta 1970, ko so zgradili nov objekt za približno 20 redovnic, ki še vedno bivajo v njem.
Sor Ana de Los Ángeles
Ano Monteagudo Ponce De León so pri treh letih poslali v samostan, da bi prejela moralno in versko vzgojo. Ko je dopolnila 10 let, naj bi zapustila samostan in se vrnila domov, da bi prejela še dodatno izobrazbo in sčasoma postala primerna nevesta za krajevnega plemiča. Takrat je imela videnje svete Katarine Sienske.
Ana se je v nasprotju z željo staršev vrnila v samostan in postala novinka. Na koncu je postala predstojnica samostana in leta 1985 jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
