Vprašanje bralke:
Z možem imava tri šolarje, stare od 6 do 11 let. Vsi so zagnani, delovni in imamo se luštno, vendar pa se ob začetkih šole tempo tako poveča, da je včasih prav naporno. Na zakonski skupini smo se pogovarjali o krožkih, koliko naj jih otroci imajo, predvsem v povezavi s tem, da starši hitro postanemo taksisti, in ali naj otroci hitreje postanejo samostojni … Mnenja so bila tako deljena, da sva z možem prav razdvojena. Bojiva se, da bi jih res nezdravo razvajala, po drugi strani pa vidiva, da otroci na krožkih uživajo. Kot starša petih otrok bova hvaležna za razlago vašega vidika.
Darja
Odgovarja Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka:
Dragi starši! Hvaležna sem za to vprašanje, ki tare marsikaterega starša. Otroci imajo veliko talentov in dragoceno je, če jih lahko razvijajo tudi ob drugih odraslih in vrstnikih. Razvijajo svoj potencial tudi na področjih, ki bi jih doma težko podprli.
Posebej v velikih družinah se je težko ukvarjati z vsakim talentom posebej in krožki lahko lepo dopolnjujejo podporo otrokom. Toliko "poklicev", kot se zvrsti v starševstvu, se ne skoraj v nobeni drugi življenjski vlogi: si kuhar, negovalka, perica, učitelj, športni pedagog … seveda pa tudi taksist. To je neverjetno častno!
Če jih opravljamo s predanostjo, veseljem, ljubeče in s hvaležnostjo, da imamo komu na tako edinstven način služiti, imajo celo nebeško vrednost!
Prezir, ki se je navlekel v vlogo taksista, je do otrok krivičen in ponižujoč. S tem otroci čutijo, da so nam vožnje odveč, doživljajo, da nam "kradejo" dragoceni čas, da tega ne naredimo iz veselja, ampak iz slabe vesti ali občutka dolžnosti. To jih obremenjuje – težko bodo sproščeno in z zaupanjem z nami delili ideje in računali na našo podporo tudi pri drugih idejah, željah v življenju.
Vsak čas, ki ga preživimo z otrokom, lahko obrnemo v prednost. Prav čas, ko smo z otrokom sami v avtu ali pa peljemo še prijatelja, sošolca, je zakladnica spoznavanja otrokovega sveta, doživljanja, razmišljanja ipd.
Če bi prisluhnili sebi in zanimivim minutam med vožnjo z otrokom, bi hitro dojeli, da tega časa sploh nočemo prepustiti drugim – najboljše zgodbe in dogodivščine pogosto izve le tisti, ki otroke prevaža. Čista sreča.
Vsak čas je dragocen čas in noben se ne vrne. Želim vam, da bi s svojimi navihanci lahko skupaj doživeli veliko lepega – tako v drobnih trenutkih skupnih voženj kot v velikih življenjskih dogodkih.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
