Skromna, enonadstropna kamnita hiša se nahaja v očarljivi vasici Glogowiec na Poljskem. Prav v tej hiši je Favstinin oče, kmet in tesar Stanislaw Kowalski, prvi vstal in glasno vsak dan odpel jutranjice. Čeprav ga je žena Marianna vsak dan prosila, naj neha, češ da bo zbudil otroke, se ni dal. Češčenje Marije je postavljal nad vse drugo.
Poleg tega, da je bil zelo pobožen, je bil tudi delaven. Podnevi je delal kot mizar, ponoči pa kmetoval. Delal je, dokler se ni od utrujenosti zgrudil.
Na njegovi ženi je pa je bilo breme vzgoje desetih otrok. Bila je pogumna ženska, ki se ni otepala nobenega dela.
Hiša molitve
Na stenah kamnite hiše Kowalskih so visele nabožne slike, osrednje mesto v spalnici pa je imel oltar s figuricami presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega.
Zvečer so vsi pokleknili k skupni molitvi. Maja so pri kapelici pred hišo peli litanije, oktobra pa molili rožni venec. Ob nedeljah popoldne jim je oče prebiral življenja svetnikov.
Favstina in njene "dobrodelne potegavščine"
Favstina je bila tretji otrok v družini Kowalskih. Bila je vesela, ubogljiva, delavna, nikoli se ni jezila.
Če je že ušpičila kakšno potegavščino, je bila zgolj iz dobrih namenov. Po prejemu prvega svetega obhajila si je, recimo, obljubila, da nikoli ne bo zamudila k nobeni evharistiji, in isto si je želela za celo svojo družino. Ker so zaradi jutranje paše živine včasih zamudili k maši, se je odločila, da živino pospremi na pašo kar sama, medtem ko so vsi še spali.
Tako se je neke noči izmuznila skozi okno v hlev, zvezala tri krave na eno vrv in jih odpeljala na pašo. Ko se je zbudil oče in videl, da so krave izginile, se je zbal, da so jih ukradli. Kmalu zatem je opazil svojo hčer. Sprva se je razjezil, vendar ko je videl, da so krave site in da na poljih ni nobene škode, se je jeza umaknila občudovanju.
Oltarji namesto igrač
Mala Favstina se je pogosto zbudila sredi noči in pokleknila k molitvi. "Tvoji čuti se bodo zmedli. Pojdi spat!" jo je opozarjala mama. "Mama, mislim, da me budi angel, da bi molila," ji je odgovarjala.
Kot otrok se je izogibala igračam in norčijam na dvorišču. Namesto tega je raje krasila oltarje. Ko so jo spraševali, zakaj ne mara plesa in glasbe, je odgovarjala, da bo živela drugače: šla bo k romarjem in puščavnikom, ki živijo v gozdu in se hranijo z jagodami, koreninami in medom.
Ko se je po prvem obhajilu vračala iz cerkve, jo je sosed vprašal, zakaj hodi sama in ne s prijateljicami. "Nisem sama," je nasprotovala, "hodim z Jezusom."
Pri 13 letih je staršem povedala, da ima videnja. "Si nora?" so jo nejeverno spraševali.
V samostan pa ne
Ko je kot mladenka staršem prvič rekla, da "mora iti v samostan", so njeno željo zavrnili, češ da za to ni dovolj denarja. Favstina se je tako odpravila na delo v bližnje poljsko mesto Lodž, kjer pa je poskrbela, da je imela dovolj časa za vsakodnevno mašo, redno spoved in obiskovanje bolnikov in umirajočih.
Ko se je pri 18 letih vrnila domov, da bi znova prosila starše za dovoljenje, se je spet soočila z zavrnitvijo. Odločila se je, da bo Božji glas poskušala preglasiti z zabavo. Vendar ni trajalo dolgo, da se ji je na plesu prikazal Jezus. "Videla sem ga, mučenega, slečenega, pokritega z ranami, in rekel mi je te besede: 'Kako dolgo bom trpel?'"
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
