Zapeljivke in prešuštnice v Svetem pismu

V Svetem pismu najdemo ženske, ki so lepe in zapeljive, hkrati pa spletkarske, lažnive ter prešuštnice, ki so z zvijačami moške spravile v skušnjavo. V svetih spisih se odvijajo zgodbe, ki so ovite v vrtinec strasti in spolnosti. Kdo so ti ženski liki, sta nam pojasnili Antonella Anghinoni in Elide Sivieri v knjigi Božje ženske. Svetopisemski pogled.

Običajno je v Svetem pismu zapeljivka ženska tujega porekla, ki poskuša pokvariti Hebrejce. Taka je na primer žena Putifarja, bogatega egiptovskega gospoda. Ženska se je zagledala in poskušala zapeljati mladega sužnja Jožefa (enega od Jakobovih sinov), ki ga je Putifar kupil in ga zaradi njegovih sposobnosti postavil za oskrbnika svoje hiše.

Mladeničeva zavrnitev jo je užalila in maščevala se mu je tako, da ga je pred možem obtožila, da jo je poskušal spolno napasti. Kot dokaz mu je pokazala Jožefovo obleko, ki naj bi jo pustil, ko je zavpila in je zbežal od nje.

Jožef, ki je zgled usmiljenja, na koncu uspe dokazati svojo nedolžnost, izpustijo ga iz zapora, v katerem je bil po krivici zaprt zaradi obtožb zlobne ženske (1 Mz 39,6-20).

Žena preroka Ozeja, Gomera, pa je bolj kot po prešuštvu in tem, da je zaradi prešuštva zapustila moža, znana po tem, da ji je mož odpustil. Simbolizem njene zgodbe doseže svoj vrh, ko Bog da Ozeju ukaz, da sprejme nazaj svojo nezvesto ženo.

Po preizkusu se žena vrne k možu in začneta novo življenje v znamenju zvestobe in ljubezni in  postaneta nov simbol – simbol Boga, ki znova pridobi svoje nezvesto ljudstvo.

Tudi Stara zaveza občasno omenja pozitivne like prešuštnic. Na primer Tamaro, ki je zavedla svojega spolno nemoralnega tasta tako, da se je predstavila kot prostitutka (Mz 38), in Rahabo, prostitutko, ki je Izraelcem pomagala, da so vstopili v Jeriho.

Tudi Betsabeja, simbol lepote in skušnjave, ni prikazana kot zloben lik. Betsabeja je bila žena Hetejca Urija, enega od častnikov, ki so se borili za kralja Davida. Kralj David se je vanjo zagledal.

V navalu strasti jo je dal privesti k sebi in se je je spolno polastil. Betsabeja ni opisana kot zapeljivka, kralju se ni mogla izogniti. Ko je kralj David zadovoljil svojo slo, jo je odslovil. Vendar je Betsabeja zanosila in to sporočilo poslala kralju. Otrok bi pomenil javno priznanje prešuštva.

David je najprej poskušal svoje dejanje prikriti z zvijačo (v Urijevi hiši je pripravil gostijo, da bi Uri šel domov k ženi in bi očetovstvo pripisali njemu, vendar Uri iz občutka dolžnosti ni želel pustiti vojske in iti domov), potem pa je zrežiral njegov umor – v bitki ga je postavil spredaj v najhujši boj, da bi bil zadet in umrl.

Dalila, filistejska zapeljivka, je simbol moči pohote, ki pelje v pogubo. Samsonu je zmešala glavo. Bila je nemoralna ženska: šla je živet k njemu, a vanj ni bila zaljubljena. Samsona je bila pripravljena izdati za denar.

Samson je bil zelo močan moški: filistejski knezi so želeli vedeti, od kod prihaja njegova izjemna moč, da bi ga ujeli. V zameno za informacijo, v čem je skrivnost Samsonove moči, so filistejski knezi Dalili ponudili denar. Dalila ga je s svojim vztrajnim nadlegovanjem, zapeljevanjem in očarljivostjo poskušala preslepiti.

Samson se je ob tem nekaj časa zabaval: izmišljeval si je razne načine, kako naj bi mu bilo mogoče odvzeti moč, in te lažne odgovore je pripovedoval Dalili. Vendar Dalila ni odnehala, v trenutku šibkosti je Samson podlegel zlu, ki ga predstavlja Dalila.

Obstaja šibkost, ki razkriva Božjo moč, in šibkost, ki pelje v pogubo. Dalila ni šibka: je pohotna in žene jo pohlep. Samson ji zaupa, da so njegovi dolgi lasje, zvezani v kite, vir njegove moči.

Ona ga na svojih kolenih uspava, nato pa pokliče Filistejce, da mu ostrižejo kite in ga ujamejo. Lik Dalile nas opozarja, naj ne pustimo zlu, da nas zapelje, saj se pogosto kaže v neškodljivi in igrivi podobi, ima čar nežnosti, a nas lahko pelje v smrt.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.