Antonio je star 29 let in prihaja iz Španije. Je najstarejši od štirih bratov, s katerimi je skupaj odraščal v katoliškem družinskem okolju. Njegov oče je bil mežnar, mati pa katehistinja. Ko so ga kot otroka spraševali, kaj bo, ko bo velik, je vedno odgovoril, da bo škof. Zdaj se rad nasmeje, ko se spomni teh besed.
Pri sedmih letih je postal ministrant. "Sodelovanje v župniji je bilo del mojega vsakdana," se spominja. Kljub temu ga je motilo, če mu je kdo namignil, da bi lahko postal duhovnik. Zdelo se mu je, da je bil kot katoličan že dovolj dejaven.
"Danes ni moderno biti duhovnik in pravil sem, da odgovarjam Gospodu z vsem, kar me prosi," se spominja.
"Ne, jaz ne"
Bog ga je vedno bolj vztrajno klical. Antonio mu je odgovarjal: "Ne, jaz ne". Odpravil se je na študij pekarstva in slaščičarstva.
Vse se je spremenilo, ko je zbolel njegov oče. "Oče nam je govoril, da če nas Gospod h nečemu pokliče, ga ne smemo ignorirati; da daje vsakemu izmed nas tisto, kar lahko nosi."
Začel se je spraševati: "Postati duhovnik, zakaj pa ne?"
"Prosil sem Gospo, naj me razsvetli"
"Ko me je Gospod še enkrat močno poklical, sem prosil Gospo, naj me razsvetli. Moj odgovor takrat je bil: Gospod, kar hočeš, kadar hočeš, kakor hočeš, ampak s teboj."
Tisto poletje se je odločil, da se za nekaj dni odpravi v semenišče. "Odpravil sem se tja s prepričanjem, da to ni moj kraj. Toda končno sem se prepričal, da me Gospod res kliče, da me hoče zase," pravi.
Tam je spoznal druge mladeniče, ki so tako kot on razmišljali o možnosti, da bi sledili Kristusu v duhovništvu, kot tudi rektorja, ki ga je vprašal: "Kaj želiš biti, slaščičar ali duhovnik?"
"Odkril sem veliko družino"
Septembra istega leta je Antonio vstopil v semenišče. "Odkril sem veliko družino," pravi.
Po letih šolanja je Antonio 11. septembra letos prejel duhovniško posvečenje v domači župniji. Zaveda se, da bo njegovo življenje "tako pot vrtnic kot trnov" in ga popolnoma zaupa Bogu.
Če bi ga delo peka in slaščičarja vodilo k prehranjevanju teles, mu sedaj duhovništvo daje poslanstvo, "da bi čim več dušam pomagal izkusiti Božjo ljubezen".
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
