Televizijske resničnostne oddaje, kot so Love is Blind (Ljubezen na slepo), The Bachelorette (Samska) in Married at First Sight (Poroka na prvi pogled), so se izkazale za izjemno priljubljene. Ljudje, od najstnikov do starih staršev, pozorno spremljajo, ali bodo popolni neznanci naposled našli ljubezen.
Toda naraščajoča priljubljenost tovrstnih oddaj se iz več razlogov kaže kot problematična. Nedavna televizijska serija pa je v Angliji sprožila še več alarmov: dokazala je, da je treba na dnevni red znova odločno postaviti dobre stare zmenke.
Kaj s tem učimo svoje otroke?
Najbolj me skrbi, kaj svoje otroke učimo o ljubezni. Večina teh oddaj poudarja pomen videza, vrednega objav na Instagramu. Navsezadnje se veliko tekmovalcev v oddajo vključi z namenom, da bi spodbudili svoje profile na družbenih omrežjih in uživali v svetu "vplivnežev". Vsekakor se zdi, da ne gre toliko za iskanje prave ljubezni, temveč za željo, da bi jih ljubili milijoni gledalcev po vsem svetu.
Tekmovalci porabijo ure in ure za ličenje, urejanje pričesk in oblačila, ki ne puščajo kaj dosti domišljije. Navidezno trdijo, da je ljubezen mogoče najti v zunanjem videzu. To ni sporočilo, ki bi ga želeli deliti z našimi občutljivimi najstniki. In kako depresivno mora biti to za ljudi, ki iskreno iščejo ljubezen, vendar ob tem občutijo, da je niso vredni.
Kljub temu si ljudje iz tedna v teden še naprej ogledujejo številne drame in lahkomiselno spolnost, ki se dogajajo v hišah, v katerih so ti udeleženci ujeti, medtem ko so na misiji iskanja ljubezni. Česa se s tem učijo mlajše generacije? Da človek najde ljubezen s prepiri, ljubosumjem in nespodobnim vedenjem?
To ni enako dogovorjenim porokam
Na površni ravni bi lahko rekli, da so televizijske hiše, ki poiščejo "izvedence" za ljubezen, da bi našli primerne partnerje, kot v primeru oddaje Poroka na prvi pogled, na nek način podobne dogovorjenim porokam, ki so bile pogosto učinkovite skozi stoletja in jih v nekaterih kulturah dejansko sklepajo še danes. Starši trdijo, da vedo, kaj je najboljše za njihovega otroka, in včasih v teh zvezah zacveti prava ljubezen.
Toda v zadnji seriji britanske oddaje Poroka na prvi pogled, ki se bliža letošnjemu finalu sezone, se je pojavilo veliko polemik, potem ko so enega od udeležencev, Georgea Robertsa, številne njegove nekdanje partnerice obtožile zlorab in prisilnega vedenja – dejstvo, ki so ga televizijski producenti, ko so bili o tem obveščeni, pometli pod preprogo, trdijo vpletene ženske.
Poleg tega je Robertsa zaradi zelo resnih obtožb pred kratkim aretirala policija. V tisku in na družbenih omrežjih so se pojavili pozivi, naj se iz oddaje izrežejo vsi posnetki z Robertsom. Televizijsko podjetje teh zahtev ni upoštevalo in oddajo so predvajali kot običajno.
Izražena je bila zaskrbljenost zaradi pomanjkljive skrbnosti producentov oddaje in zaradi popolnega neupoštevanja Robertsove nekdanje žene, ki je bila v njunem zakonu močno zlorabljena. Njegova nekdanja žena mora zdaj ne zgolj podoživljati svojo nočno moro, ampak se mora soočati tudi s tem, kako grozljive posledice omenjenih razkritij vplivajo na njene štiri otroke.
Žal se je izkazalo, da je gledanost pomembnejša od razmišljanja o resničnih posledicah takšnega nepremišljenega sklepanja zvez. Čeprav me nikoli ne bodo prepričali, da te oddaje predstavljajo lepoto zakona, priznam, da nam kažejo, kako si ljudje želijo biti priče ljubezni – morda v upanju, da se bo to nekoč zgodilo tudi njim.
Toda tega nikar ne imenujmo "resničnostna televizija"; v resnici je prav tako lažna kot želja mnogih od teh tekmovalcev, da bi našli resnično ljubezen. Resnična ljubezen pomeni dovoliti ljudem, da nas vidijo v naši najbolj naravni in pristni podobi – kar pa je precej težko doseči pred očmi milijonov gledalcev.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
