Luiji (izg. Luidži) Youhannes je prijeten, nasmejan mladenič. Na prvi pogled si ne bi mislili, da ima za seboj težko zgodbo, da je moral zapustiti svojo rodno Eritrejo in prestati težko pot čez Saharo in nato še čez Sredozemlje, da bi prišel do Evrope. Svojo zgodbo je delil z nami na preprost, a zgovoren način.
Država vojakov
Po srednji šoli je, kot vsak eritrejski moški ali ženska, moral v vojsko. Služenje vojaškega roka v tej državi, ki vse od osamosvojitve v 90. letih še ni preklicala splošne mobilizacije, nima časovne omejitve in lahko traja pet, šest let. V vojski se dogajajo številne zlorabe, Eritreja pa vojake danes pošilja tudi v Etiopijo, kjer poteka državljanska vojna v regiji Tigraj.
Luiji se je odločil za beg v Sudan, nato pa naprej prek Sahare v Libijo. O poti je povedal: "Zelo težko je, veliko ljudi je tam umrlo." Na poti je srečeval različne "mafije", tihotapske skupine, ki včasih celo ugrabijo migrante rivalski skupini, da bi same pograbile zaslužek. Ko je prispel v Italijo, se je vključil v program relokacije, prek katerega je prišel v Slovenijo in tu zaprosil za azil.
Oglejte si Reflektor ob 20.00:
80 odstotkov vseh svetovnih migracij se dogaja v Afriki
Lakota, oboroženi spopadi in pomanjkanje perspektive vsako leto poženejo od doma številne ljudi po vsem svetu. Jana Lampe iz Slovenske karitas je v oddaji povedala, da največ ljudi migrira v sosednje, pogosto revne države.
Največje breme pa nosi Afrika, znotraj katere se dogaja kar 80 odstotkov vseh svetovnih migracij: "Ljudje, ki prihajajo iskat preživetje ali boljše pogoje za življenje v Evropo, so samo kaplja v morje." Po izkušnjah ljudi, ki jih srečuje, si vsakdo želi živeti na svojem domu in se vrniti, če bi razmere to dopuščale.
Jana je prepričana, da beguncev ne smemo deliti glede na to, od kod prihajajo. Medtem ko se z begunci iz Ukrajine, ki so danes najštevilčnejši na svetu, lažje poistovetimo, pa bi morali vsakega obravnavati najprej kot človeka.
Reflektor? Kaj pa je to?
Slovenija je lepa dežela, vseeno pa ni brez bridkih izkušenj
Luiji je dejal, da je bil v Sloveniji dobro sprejet in se tu dobro počuti: "Slovenija je zelo lepa in ljudje so zelo prijazni." Opisal pa je tudi manj prijetno izkušnjo iskanja stanovanja: "Ko pokličeš, te povabijo na ogled, ko pa prideš, vprašajo: 'Zakaj nisi povedal, da si Afričan?' Ali te samo pogledajo skozi okno in ugasnejo telefon."
Jana je poudarila, da bi se morali zavedati prispevka, ki ga že zdaj dajejo priseljenci naši družbi, saj opravljajo deficitarne poklice in plačujejo v socialno blagajno. Po njenem mnenju bi morali zato urediti in spodbujati zakonite poti migracij.
Projekta Slovenske karitas, ki budita upanje
Drug način spopadanja s to problematiko pa je reševanje težav pri izvoru. "Če smo globalni v trgovini, bodimo globalni tudi v solidarnosti," pravi Jana Lampe, ki je gostovala tudi v rubriki Ženska ženski. Predstavila je dva projekta, s katerim poskušajo pomagati ljudem v revnejših državah, da bi lahko ostali na svojem domu, in sicer Kupim kozo in Z delom do dostojnega življenja.
Toda ali begunci, migranti ogrožajo naš način življenja, vero? Jana odgovarja: "Bojimo se lahko, če sami v sebi nismo trdni, če nimamo tiste hrbtenice …" Ključ do premagovanja strahu je osebno srečanje s priseljenci, saj tako na eni strani odpadejo predsodki, na drugi strani pa se človek, ki se čuti sprejetega, lažje vključi v družbo.
"Vse življenje imamo vojno. Od nje nimamo nič, samo umiramo"
Zato je kritična do evropskega odziva na migrantsko krizo: "Sprejeli smo že, nismo pa poskrbeli za dobro integracijo." Poudarila je predvsem pomen učenja jezika in splošnega družbenega okolja: "Če si prišel v neko državo in te je lepo sprejela, ti pomagala, je prav, da spoštuješ pravila."
Luiji je v Sloveniji pridobil status begunca in si našel delo, povezuje tudi tukajšnjo eritrejsko skupnost. Za vrnitev v svojo domovino nima veliko upanja: "Ko ljudje zapustijo Eritrejo, se nikoli ne vrnejo nazaj. Od začetka, ko je Eritreja postala samostojna, imamo vsak dan vojno. Državo vsak dan zapusti več kot tisoč ljudi. Ni prihodnosti. Samo v vojsko greš, ne delaš nič, imaš kalašnikov, greš v vojno in brez zveze boš umrl."
Perspektiva se konča tu: "Moj oče je bil vojak, dedek je bil vojak, praded je bil vojak. Vse življenje imamo vojno. Od nje nimamo nič, samo umiramo."