Starševske lekcije, ki jih prej ali slej usvojimo vsi starši

Vzgoja otrok še zdaleč ni lahka naloga in starši se pogosto lovimo ob tem, ko skušamo obdržati ravnovesje in pravilno vzgajati. Ob tem pa se nam pogosto zdi, da se moramo sami naučiti prav toliko kot naši otroci, če ne še več – starševstvo je vsekakor preplet lekcij za nas same.

Starševstvo je kot tarča, ki se stalno premika – ko se ti že zdi, da si blizu zadetka v polno, se cilj spet spremeni ali izmakne. Ravno ko se ti zdi, da si se kot starš "izmojstril" v eni veščini, ti otrok, ne glede na svojo starost, že prinese nov izziv.

Dojenček, ki je začel spati nekaj ur v kosu; osnovnošolec, ki se je navadil narediti domačo nalogo; najstnik, ki se strinja s tem, da tudi sam opravi določen delež domačih opravil. Brez skrbi, za vogalom že čaka nov izziv, praviloma težji od prejšnjega. 😉

Zelo pomembno je sprejeti dejansko stanje. Sprejeti je treba to, kar je v tem trenutku, in nehati hrepeneti po tem, kar bi lahko bilo ali kar bi si namesto tega želeli, da bi bilo. Na ta način dosti lažje sprejmeš nepredvidljivost vsakega dne. Lahko si kar ponoviš večkrat na dan: "Je, kar je, in tako je povsem v redu."

Starševstvo je verjetno ena največjih lekcij za naš ego, ki se pravzaprav nikoli ne konča. Rast, odpovedovanje, sprejemanje, prilagajanje sebi in svojim lastnim zahtevam. Iskanje sebe v teh novih razmerah …

Lahko rečemo, da gre za duhovne vaje na potenco, ki trajajo ves čas. Morda je to tudi najtežje pri vsem skupaj. In sicer ne samo dejstvo, da si postal mama ali oče, ampak sprejeti osebo (sebe), ki si s tem postal/a.

Povsem v redu je, če kot starši kdaj nismo v redu. Nihče ni popoln in nihče nam ne podeli certifikata popolnosti s trenutkom, ko postanemo starši. Povsem normalno je, da se kdaj počutimo nezadostni, izžeti, utrujeni, naveličani, da imamo kdaj vsega zadosti.

Brez skrbi, včasih se tako počutijo tudi drugi starši. Ali to pomeni, da otrok nimamo radi ali da nismo hvaležni zanje? Seveda ne. Nismo pa vedno v 100-odstotni formi in s tem ni nič narobe.

Otroci se spreminjajo in z njimi tudi starši. Vsak na trenutke občuti nostalgijo, ko gleda fotografije otrok, ko so bili še dojenčki, se spominja njihovega vonja in crkljanja … Pa prvi sprehod, prvič na kolo, prvo plavanje v morju … Otroci se z leti spreminjajo in njihova osebnost se vedno bolj oblikuje.

S tem pride tudi do tega, da so vedno manj podobni nam, staršem, in vedno bolj sami sebi. V puberteti se starši zavemo, da je naš najstnik nekdo, ki ga še ne poznamo. Tudi starši se spreminjamo z otroki in če imamo srečo, se vedno bolj "klešemo" v tisto bistvo, kar naj bi tudi postali.