Monica Petralia je pri 20 letih pristala v komi. Leta 2013 je v televizijski oddaji spregovorila o svojem obsmrtnem doživetju.
Pričevanje Monice Petralia
Bil je zabaven in brezskrben sobotni večer kot mnogi drugi, Monica je šla s prijatelji na večerjo v picerijo. Kot običajno je naročila pico z gobami in pršutom, a čez tri ure ...
"(…) komaj sem jo prebavila, nisem več mogla dihati, dušilo me je, jezik se mi je zvrnil nazaj, pomodrela sem (...), nikoli prej nisem imela astmatične reakcije, (...) vedno sem jedla vse (...), padla sem v nezavest."
Po zaužitju pice je padla v komo
Prijatelji so jo nemudoma odpeljali v 50 kilometrov oddaljeno urgenco. Monica je bila v obupnem stanju: zdravniki niso vedeli, kaj naj storijo, nato so ugotovili, da je imela alergično reakcijo. Postala je alergična na nekatera običajna živila. Tisti večer je alergično reakcijo sprožil paradižnik.
V komi je izkusila obsmrtno doživetje
Monica je imela v času kome, ki je trajala tri dni, obsmrtno doživetje, ki je bilo hkrati dramatično in čudovito:
V svetlobnem tunelu videla patra Pija in Janeza Pavla II.
Potem jo je obdala bleščeča luč, obšel jo je občutek neverjetnega miru in blagostanja, ki ga ni še nikoli doživela:
Med temi osebami je Monica prepoznala patra Pija in papeža Janeza Pavla II.
Zdravniki svojcem niso dajali upanja, a Monica se je prebudila iz kome
Primarij na oddelku za reanimacijo je presodil, da je z Moniko konec, da zanjo ni več upanja, če pa si bo opomogla, bo živela v vegetativnem stanju:
Štirideset dni okrevanja in želja, da bi pomagala drugim
V kratkem se je Monica prebudila iz kome in to brez nepopravljivih okvar na možganih. Njeno okrevanje je trajalo štirideset dni. To je bilo dolgo, zahtevno obdobje, a v tisti puščavi jo je Bog navdihnil z željo, da bi stala ob strani bolnim prav v bolnišnici, kjer so jo zdravili:
Monica je napisala pismo Janezu Pavlu II., ki ga je srečala med obsmrtnim doživetjem
Tako je Monica veliko let delala kot negovalka in pomagala bolnikom prav na oddelku, kjer je bila tudi sama hospitalizirana.
Kmalu potem, ko si je opomogla, je z dušo, polno hvaležnosti, na roko napisala pismo papežu Janezu Pavlu II., ki ji je odgovoril, čeprav tega ni pričakovala. Prejeti apostolski blagoslov svetega očeta je neizmerna sreča, dragocen dar, ki ga ne bo nikoli pozabila.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.
