Ali lahko duhovnik nekomu odkloni spoved?

Zavedati se je treba, da imajo po Zakoniku cerkvenega prava verniki pravico prejemati od duhovnikov pomoč "duhovnih dobrin Cerkve", predvsem "Božje besede in zakramentov". Ker pa ni pravic brez obveznosti, jih lahko prejmejo le pod določenimi pogoji.

Kdor želi prejeti zakrament, se je dolžan nanj pripraviti. Tisti, ki so posvečeni, morajo vernike na zakrament pripraviti "z ustrezno evangelizacijsko in katehetsko izobrazbo, v skladu z normami, ki jih daje pristojna cerkvena oblast".

Zakonik cerkvenega prava poleg tega pravi: "Posvečeni duhovniki ne morejo odreči zakramentov tistim, ki jih zahtevajo pravočasno, so dobro razpoloženi in jim zakon ne prepoveduje prejemanja."

Duhovnik mora odreči zakramente nekomu, ki nima zakramenta krsta, saj je ravno krst osnova za vse ostale zakramente.

Pri obhajanju, spovedovanju in bolniškem maziljenju duhovnik ponavadi ne vpraša za krstni list in zaupa, da je vernik v resnici krščen. Seveda se lahko zgodi, da zaradi tega duhovnik obhaja ali pa spove nekoga, ki ni krščen, vendar v tem primeru ti zakramenti nimajo nobene veljave ali pa so celo svetoskrunski.

Duhovnik mora biti vedno pripravljen spovedati in dati odpustek osebi, ki je v smrtni nevarnosti.

Pri običanjem spovedovanju, če se želi vernik spovedati, vendar ga duhovnik ne more sprejeti, duhovnik lahko odloži spoved na poznejši termin. Prav tako lahko ali pa celo mora preložiti odvezo, ko v verniku ne vidi pravilnega in primernega razpoloženja, torej če ne opravi dobro vsaj enega od štirih korakov pred odvezo (spraševanja vesti, kesanja, izpovedi in pokore).

Odvezo je treba preložiti tudi v primeru, če vernik trdi, da v resnici ni grešil, ko je prepričan, da je popoln in izpoved izkoristi samo za to, da se "izkašlja", če govori o grehih drugih ipd.

Duhovnik mora pri tem odložitev spovedi ali odveze obrazložiti. Spokornik ne sme iz spovednice odkorakati s slabimi občutki proti Cerkvi, zakramentu svete spovedi ali duhovniku. V mislih spokornika ne sme ostati ideja ali sum, da je bil duhovnik malomaren ali pa brezbrižen ali pa ga da je duhovnik zavrnil, ker se vedno spoveduje istih grehov.

Kljub temu pa je osebam, ki se vedno znova izpovedujejo težkega greha, poleg odveze in pastoralnega ali duhovnega vodstva morda primerno tudi priporočiti, da poiščejo dodatno strokovno psihološko pomoč, saj grehi prizadenejo človeka tako na duhovni, kot tudi na psihični, čustveni in celo telesni ravni.

Toda odložitev spovedi ali odveze je nekaj povsem drugega kot zavrnitev zakramenta. Kdaj mora duhovnik odreči odvezo?

Duhovnik mora odreči odvezo, kadar vernik, ki krši ali ignorira tretjo zahtevo za dobro spoved, namerno živi v bližini greha, torej namenoma živi v situaciji, zaradi katere greši, ali pa greh opravičuje.

To na splošno velja za ljudi, ki živijo "na koruzi", v prešuštvu, nenehni uporabi kontracepcijskih sredstev, odločno zagovarjajo splav … Razlog za zavrnitev odpustka je preprost: če se vernik nima namena izboljšati, se tudi ne more iskreno skesati, saj gresta ti dve stvari neločljivo skupaj.

Zavedati pa se moramo, da je vsaka situacija edinstvena in da se moramo z njo dobro seznaniti. Kot pravi posinodalna apostolska spodbuda Radost ljubezni:

Duhovnik mora odreči odvezo tudi takrat, ko spokornik prizna, da je zagrešil grehe, ki ustvarjajo izobčenje. Za takšne grehe lahko navadni duhovnik da odvezo le, če je spokornik v smrtni nevarnosti.

Škof lahko recimo odveže grehe kot so krivoverstvo, razkol, odpadništvo, če se nekdo pretvarja, da je duhovnik, grehi, zaradi katerih duhovniku prepovejo obhajati bogoslužje. Grehe, kot so svetoskrunstvo, poskus usmrtitve papeža ali pa duhovniškega posvečenja ženske, pa lahko odveže le papež.

Duhovnik mora zanikati odvezo, ko na primer oseba izkoristi telefonski klic z upanjem, da bi prejela odvezo na daljavo. Za veljavnost spovedi je bistvena fizična prisotnost spokornika pred spovednikom.

Duhovnik, ki je suspendiran ali pa ne sme maševati, mora spoved in odvezo odkloniti, tudi če vernik za to ne ve, saj odveza v tem primeru ne bo veljavna.

Če duhovnik odloži ali zavrne odvezo, to dejanje ni odvisno od njegove volje, ampak od resničnosti okoliščin in bistva zakramenta, in zato ne bi smela biti razlog za skrb duhovnika.

Sam Jezus Kristus je med svojim križanjem oprostil dobremu razbojniku, drugemu pa ne, ker ga ta ni prosil za odpuščanje, ker ni bil dovolj ponižen in ker ni priznal dejstva, da je Jezus Božji sin.

Vsekakor pa je duhovnik, ne glede na to, ali odvezuje vernika ali ne, vedno spoštovati spovedno molčečnost.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.