Praznik vseh svetih nas je spomnil, da svetost ni stanje blaženosti onkraj naših vsakdanjih življenjskih izkušenj, ampak blaženost, ki se skriva v globinah našega življenja. Blaženost je tudi tam, kjer so jok, pomanjkanje, krivica in druge preizkušnje. Tam se skriva sreča, ki jo izkusimo, če nehamo hrepeneti po drugačnem življenju in začnemo poglabljati svoje lastno življenje.
Zlo dobiva moč prav v naši želji po begu, v našem prepričanju, da bomo srečni, če se znebimo tega, kar smo, svoje zgodbe, svojega konkretnega obstoja na tem svetu.
Zlo nas zavaja z utvaro, da sreča obstaja, vendar drugje. Toda svetniki so ugotovili, da je sreča tukaj in zdaj in da je treba le najti pot, da pridemo do tega spoznanja. Jezus je v bistvu prišel na svet zato, da bi nas naučil hoditi po tej poti. Ko nas povabi, da hodimo za njim, nam želi pokazati to pot.
Objeti svoj križ in mu slediti ni poveličevanje mazohizma, ampak skrivnost, kako lahko pridemo iz slepe ulice. Da pa lahko to storimo, je treba najprej zaupati, zaupati tudi v to, česar trenutno še ne vidimo.
Ko na primer doživljamo neko težko preizkušnjo, najprej opazimo trpljenje, če pa zaupamo v Kristusa, na koncu odkrijemo skrivnostno srečo, ki se skriva tam, kjer smo mislili, da je samo nesreča. Svetniki so pričevalci te skrivnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.