Katja Škerlj se še danes zelo dobro spominja popoldneva 14. novembra 1991, ko je imela 11 let in se je zgodila huda nesreča. "Na domačem štedilniku sem pekla kostanj. Da bi ogenj bolj gorel in bi bil kostanj prej pečen, sem dolila alkohol. Plastenka je potegnila ogenj, eksplodirala in vsebina se je razlila po meni," se pretresljivega dogodka spominja 42-letna Kraševka, po poklicu diplomirana ekonomistka.
Ogenj je zaobjel njeno telo in ni se ga mogla otresti. Na pomoč je pritekla njena sestra in skušala zatreti plamene z odejo, njune krike pa je nato slišal tudi oče in pritekel v kuhinjo. Katja se spominja, kako je očeta med hitrim prevozom v bolnišnico tolažila, da bo z njo vse v redu.
Najprej so jo oskrbeli v bolnišnici v Šempetru pri Gorici in jo nato zaradi hudih poškodb z reševalnim vozilom odpeljali v UKC Ljubljana. Utrpela je opekline tretje stopnje po 39 odstotkih telesa. Njen obraz, vrat in prsni koš prekrivajo brazgotine, zaradi poškodb je delno izgubila tri prste na levi roki, njene ustnice in levi uhelj pa so deformirani.
"Sestra mi je rešila življenje"
V bolnišnici je preživela dva meseca in prestala osem operacij. "Z drugih mest po telesu so mi vzeli zdravo kožo in z njo prekrivali opečene dele." Izpostavlja, da nobena od operacij ni bila lepotna, in s tem potrjuje, da se je že od začetka sprijaznila s svojo drugačno podobo.
Zaradi dolgotrajnega ležanja v bolniški postelji in posledično oslabljenih mišic v nogah in rokah se je morala na novo naučiti hoditi in pisati. "V najtežjih trenutkih mi je najbolj pomagala opora staršev, sestre in prijateljice, za to se jim zahvaljujem. Sestra mi je rešila življenje, po dogodku sva se še bolj povezali."
Nikoli ni obupala
Nesrečo je doživela v najstniških letih, obdobju, ko je zunanji videz ena bolj pomembnih stvari. Kako se je soočila z dejstvom, da je njena zunanja podoba drugačna? "Takoj sem se zavedala, da sem drugačna. Nisem imela druge izbire, kot se sprejeti taka, kot sem. Zdaj z opeklinami živim že 31 let. Nikoli ni bilo dneva, ko bi obupala. Sprejela sem situacijo in smo šli naprej. Ne oziram se na druge in se ne primerjam z njimi. Opekline sprejemam kot neke vrste tetovaže."
Na morebitne negativne odzive in opazke na njene opekline se ne ozira. "Preslišim jih in se ne ukvarjam s tem. Moja energija se mi zdi preveč pomembna, da bi se odzvala na take stvari. Nekateri ljudje se tako ali tako ne bi nič naučili, tudi če bi jim kaj odvrnila nazaj," je prepričana in dodaja še:
"Brez opeklin zagotovo ne bi bila tako lepa oseba, kot sem danes. Vse preizkušnje, ki nam jih dodeli življenje, nas oblikujejo. Iz vsake izkušnje, naj bo še tako grda in težka, se lahko veliko naučimo."
Če ima kdaj slab dan, Katja pogosto posluša glasbo, ki jo napolni z energijo. "Zavrtiš si lepo pesem in je svet lepši. Glasba in branje knjig mi v takšnih trenutkih zelo pomagata." Dodaja še, da v prostem času rada zahaja v gledališče in na koncerte.
Napisala knjigo V moji koži
Sčasoma je v njej dozorela želja, da svojo izkušnjo podeli s svetom. "Zelo rada berem, predvsem knjige za osebno rast, in rekla sem si, zakaj ne bi tudi jaz poskusila s pisanjem. Začela sem po navdihu, priložnostno, in nastajalo je vedno več gradiva. Pisala sem še na roke in potem vse pretipkala na računalnik. Edino smiselno je bilo, da gradivo sestavim v celoto in nastala je knjiga." V zapise, ki so nastajali več let, je vložila ogromno časa.
Na nekem seminarju je prišla v stik s Petro Škarja (znano podjetnico, pisateljico in predavateljico, op. a.) in ji poslala v branje svoje zapise. Dogovorili sta se, da bi izdali njeno knjigo in tako je letos izšla Katjina pripoved z naslovom V moji koži. "Vsak ima svojo zgodbo, zato je zelo pomembno, da jo delimo z drugimi. Mogoče jim damo nekaj energije in navdiha, da grejo lažje naprej s svojim življenjem."
"Ne primerjajte se z drugimi"
Knjigo je napisala predvsem z mislijo na mladostnike in vse, ki preživljajo težke trenutke, naj si bodo všeč taki, kot so. "Najbolj pomembna je notranja lepota. Prebrala sem članek, da tretjina dijakinj razmišlja o lepotnih operacijah. Meni se to zdi zaskrbljujoče, zato bi mladim sporočila, naj se sprejmejo taki, kot so, in naj se ne poslužujejo lepotnih operacij."
Zelo pomenljiva je njena misel, da si delamo veliko škodo, če se ne sprejemamo in se nimamo radi takšni, kot smo, saj ob tem zamudimo tudi številne trenutke, ki bi pravzaprav lahko bili najlepši. Da bi se sprejeli v polnosti in se ne obremenjevali s svojimi pomanjkljivostmi, zato vsem sporoča: "Ne primerjajte z drugimi. Smo unikat in to moramo ceniti."
