Gostje nove oddaje Reflektor so bili kar trije "mladi upi". Z Nikolajem Horvatom, Patricijo Gril in Mariom Kiridzievim smo izhajali iz sebe, pogledali naš vidik in odnos do vere ter odprli debato, v kakšni meri so mladi vključeni v krščansko življenje.
Debata je tekla tudi o verskih zapovedih, ki marsikateremu najstniku predstavljajo nekakšno skrb ali morda obveznost.
Vabljeni, da si ogledate celotno oddajo:
"Treba je narediti korak"
Če želimo Boga ljubiti z vsem srcem in dušo, je obisk svete maše eden od načinov, kako se lahko še tesneje povežemo z Bogom – glede tega se strinjajo tako Patricija kot tudi Nikolaj in Mario.
"Zato, da gremo k maši, je že potreben naš korak, potrebno je stopiti iz cone udobja ali moraš, recimo, prej vstati, se peljati k maši ali pa se odpraviti peš. Jaz v tem vidim priložnost, da greš in si vzameš čas za Boga in mu poveš: 'O, Bog, kako si kul!' S tem mu pokažeš, da ti je mar zanj," začne Patricija.
Ključno je, da so mladi obkroženi z ljudmi, s katerimi se lahko pogovarjajo o Božjih zapovedih. (Patricija Gril)
Marsikateremu najstniku v času pubertete niso všeč Božje zapovedi in cerkvena pravila, saj jim predstavljajo nekakšno skrb in obveznost. Mlade smo povprašali, na kakšen način bi jih oni predstavili svojim vrstnikom in mlajšim, da bi jih mladi vzljubili in po njih tudi živeli.
Reflektor? Kaj pa je to?
Mario svetuje: "Božje zapovedi bi jim poskušal predstaviti v malo drugačni luči. Najprej bi začel s tem, od kot Božje zapovedi sploh prihajajo – od Boga. Kdo pa je Bog? Bog je naš oče! Oče pa v samem bistvu skrbi za nas, nas varuje in nas ščiti. Bog nam ne bi brez veze dal zapovedi, ki so za nas dobre, zato bi Božje zapovedi prikazal kot nekaj dobrega za nas."
Bog je ustvaril človeka, da bi bil človek deležen njegovega veličastva. (Mario Kiridziev)
Čas odtujenosti in iskanja smisla
Živimo v obdobju sprememb, spremembe pa se pojavljajo tudi v sferi religije in njene vloge v družbi. Razložiti mlademu človeku, kaj je vera, ni lahko, saj ima na voljo sto in eno stvar na izbiro.
Vere pa ne obravnavamo kot nek dosežek, ampak zvestobo temu, za kar smo se odločili in za kar živimo. Je upanje, ki nam pomaga rasti. Zato smo pogovor sklenili z debato o tem, kako nekomu predstaviti vero, morda spodbuditi k bolj gorečemu verovanju.
Nikolaj odgovarja:
"Vera je odnos z Bogom. Na nas je, da se odpremo, da pustimo Bogu, da pride do nas in se nam približa po svoji milosti – potem bi jaz rekel, da nekdo veruje. A je sploh kdo, ki ne veruje? In potem se vprašam in si odgovorim: ne, v bistvu ni človeka, ki ne bi veroval. K meni pridejo mladi in rečejo: 'Jaz sem pa ateist, meni nič ne moreš, jaz razumem, kaj znanost pravi, in to tako je. Jaz ne verjamem v Boga.' No in potem ga vprašam: 'Kaj boš pa 'mel jutri za kosilo?' 'Ja ne vem, verjetno čufte.' 'In kako to veš?' 'Ja, verjamem, da jih bom imel.'"
Vera raste s tem, ko jo živiš dlje časa. (Nikolaj Horvat)
"In veliko stvari je takih, ki jih verjamemo, in tudi znanosti verjamemo in zaupamo. Da pa nekdo reče, da v nič ne verjame in da ničesar ne išče in ne hrepeni po izpolnitvi, da bi zapolnil to, kar v človeku je, kamor največkrat pride sam Bog in edini, ki res lahko zapolni tisti del srca. Da ne verjameš v posmrtno življenje, da kar vse izgine in propade. In potem ga vprašam: ali ti nič ne upaš, da se motiš?" poudari in sklene Nikolaj.
