Za kaj si vzamem čas?

Jesen je. Listje odpada z drevja, dan je vse krajši, spet (končno) malo več dežuje. Narava na vse načine kaže, da je prišel čas zaustavljanja in počitka. Družabna omrežja so preplavile fotografije projektov DIY (do it yourself – naredi sam), kakavov s smetano, cimetovih čajev in filmskih večerov. Zveni znano?

Vsakič, ko vidim podobne vsebine, se vprašam, kje ljudje najdejo čas za to. Jesen je z začetkom šolskega in študijskega leta eno od najbolj napornih in zasedenih obdobij za mlade in hitro se zgodi, da imamo občutek, da nimamo dovolj časa niti za dihanje. Spanje? Ah, za to pa itak nikoli ni časa!

Urniki nam narekujejo stalno hitenje. Zjutraj na avtobus, potem na predavanja, v šolo ali službo, pa popoldne spet tek do avtobusa in s tem domov ali po opravkih, zvečer pa še pisanje domačih nalog ali branje strokovnih člankov, obšolske in obštudijske dejavnosti, odpisovanje na maile … Kako pogosto se zgodi, da smo cele dneve od doma in nam zvečer po glavi roji še toliko stvari, da imamo občutek, da smo preutrujeni za spanje?

Takega urnika nihče ne more dolgo zdržati. In tudi če se zdi, da družba pričakuje od nas, da stoodstotno učinkovito porabimo vsak delček svojega časa, je za naše telesno in duševno zdravje dobro, da se naučimo kdaj pa kdaj ustaviti.

Če kakšno uro "ne počneš ničesar", se ti zaradi tega ni treba počutiti krivega. Kot se umirja jesenska narava, imamo jeseni vsi priložnost, da se po poletju, ki je za mlade ponavadi še posebej polno in razgibano, malo umirimo.

Jesen je čas, ko si postavljamo temelje za to, kako bomo živeli vse leto. Zato je eno vprašanje še posebej pomembno: za kaj si vzamem čas? Ali poskrbim za svoje telo, za svoje potrebe po družbi, za stvari, ki me veselijo?

Je mojih obveznosti dovolj, da jih lahko opravljam z veseljem, ali pa imam ves čas občutek, da se mi stvari podirajo na glavo? Je moj način življenja bolj podoben skrbi za vrt (pustim stvarem, da rastejo) ali gašenju požarov (urejanje najnujnejših stvari v zadnjih trenutkih)?

Temelj, na katerem se gradi zdrav način življenja, je skrb za svoje telo. Sem najprej spada spanje. Telo mladega človeka potrebuje 7 do 8 ur spanja vsako noč, da deluje optimalno. Pa se vseeno velikokrat zgodi, da si zaradi vsega mogočega dela krajšamo ravno ure spanca.

Poleg tega je treba skrbeti tudi za (vsaj osnovno) telesno kondicijo na način, ki nam ustreza. Najpomembnejše je, da je to stalna telesna aktivnost, saj s tem krepimo tudi svoj imunski sistem, da sploh ne govorimo o boljšem duševnem zdravju.

To, da si v prenatrpanem urniku ne moremo vzeti več ur dolgih "pavz" za druženje, je nekaj povsem običajnega. Kljub temu pa je nujno, da si obveznosti razporedimo tako, da imamo tudi čas za družino (vsaj pri kosilu ali večerji) in za prijatelje. Skupen čas je lahko aktivnost, ki oba veseli, pa naj bodo to skavti ali pa večerni tek.

S sošolci lahko skupaj beremo obvezno literaturo za šolo ali faks ali se učimo skupaj in tako prijetno združimo s koristnim. Študentje gremo lahko skupaj na kosilo ali po predavanjih uberemo malo daljšo pot domov, da izkoristimo nekaj minut za pogovor. Že pot v trgovino je lahko priložnost za telefonski klic ali sporočilo nekomu, ki ga že dolgo nismo videli.

Sem ne sodi samo obiskovanje svete maše (čeprav je tudi to zelo pomembno). Odnos z Bogom je vsakodnevna zadeva in če se z njim ne "slišimo" vsak dan, se hitro zgodi (točno tako kot v vsakem zemeljskem odnosu), da začnemo na pogovor z Njim pozabljati.

Trenutek na avtobusu, ko opazujem sončni vzhod, lahko postane molitev. Hvaležnost ob končani zadolžitvi, za katero sem potreboval veliko časa in energije, lahko postane molitev. Naša življenja niso odvisna samo od nas in laže je živeti z zavedanjem, da je ob nas On, ki mu lahko zaupamo, nam pomaga in nas podpira.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.