Prestal je presaditev ledvic in amputacijo noge in z vsemi deli svojo voljo do življenja

Otroci imajo naravno sposobnost, da normalizirajo travmatične izkušnje. Amelia, ki ima samo tri leta in pol, je ploskala, ko ji je oče na preprost način razložil, da je izgubil eno nogo. Njenemu očetu, Pablu Delgadu, 45-letniku iz Madrida, se ni bilo treba privajati na bolezen, saj se z njo srečuje že od otroštva.

"To je prednost. Že kot otrok sem se soočil z življenjem v bolnišnicah, operacijami in presaditvami in tako sem se navadil, za večino pacientov pa je spoprijemanje z boleznijo težaven proces."

Pablo je sin zdravnika, ki je bil presenečen, ko so mu povedali, da je njegov šestmesečni sinček v enem dnevu spil celo steklenico vode. Njegov sum se je potrdil, ko so dečku postavili diagnozo vezikoureteralni refluks (iztekanje urina iz mehurja v ledvice, op. p.), hude bolezni, ki je leta 1977 predstavljala malo možnosti za preživetje.

Kot dober oče in zdravnik je naredil vse, kar je bilo možno, da bi podaljšal življenje svojega otroka. Tako je našel zdravnika doktorja Gil-Verneta, specialista za ledvične bolezni in pionirja presaditve ledvic, ki mu je rekel: "José Ignacio, govorim ti kot zdravnik zdravniku, ni upanja za uspeh. Otrok bo umrl, ampak vseeno bom naredil vse, kar je v moji moči."

Zagotovilo "naredil bom vse, kar je v moji moči" je dečku rešilo življenje. Pablo je odraščal z željo, da bi se nekoč lahko zahvalil urologu za dar, ki mu ga je podaril.

Ko je bil Gil-Vernet star že 97 let, mu je Pablo napisal pismo, ki mu ga je posredoval prek njegovega sina. Gil-Vernet je bil nad pismom navdušen, saj se je dobro spominjal, kdo je Pablo. Čez nekaj tednov je zdravnik umrl. Pismo je do njega prišlo pravočasno.

Zahvaljujoč sposobnostim in trudu doktorja Gil-Verneta je Pablo še vedno živ, čeprav njegovo življenje ni enostavno. Prestal je 28 operacij, med temi tudi tri presaditve ledvic, ki jih je njegovo telo zavrnilo, amputacijo ene noge in tveganje, da izgubi še drugo, ter raka. Že osem let mora petkrat tedensko na dializo. Dializa ga ohranja pri življenju. Brez nje bi umrl v dobrem tednu.  

"Sem srečen človek", je Pablo povedal za Aleteio in pri tem delil svojo skrivnost, da na stvari, ki se mu zgodijo, vedno gleda s pozitivne plati, ter da se kljub kronični bolezni umsko vedno zaposli.

Pablo je raziskovalec in docent za področje fizioterapije na Univerzi Francisco de Vitoria. Trenutno študira, da bo diplomiral tudi iz humanističnih ved, svoj prosti čas pa posveča treningom in nudi podporo ljudem, ki so se znašli v podobni situaciji. Nudi tudi konference in je aktiven na družbenem omrežju Instagram in na blogu, na katerih deli svoje vsakdanje življenje. Napisal je tudi knjigo Diario de un trasplantado (Dnevnik transplantiranca), ki je bila med bralci zelo dobro sprejeta.

Vse te njegove pobude imajo en sam cilj: evangelizirati ljudi, s katerimi pride v stik, jim razkriti svoj pozitivno in radostno življenjsko naravnanost ne glede na okoliščine.

Pablo je poročen s Saro in skupaj z njuno hčerkico Amelio tvorijo Ekipo SAP. Pablo je povedal: "Vsak dan mi dajeta moč, ki mi jo šibko zdravje jemlje." Bolezen mu je tudi omogočila, da več časa lahko preživi s svojo hčerko, kar mu izjemno veliko pomeni.

Globoko ljubi svojo ženo in še danes mu odzvanjajo močne zaobljube, ki sta si jih izmenjala na dan poroke: "v zdravju in bolezni ... vse dni svojega življenja." 

"Nisem izbral svojih staršev in svojih bratov, niti svoje hčerke Amelie. Žena Sara pa je izbrala mene, pa čeprav je vedela, da sem bolan. To kaže njeno veličino in veliko pove o tem, kako dober človek je," je navdušeno povedal Pablo.

Pablo vidi veliko vrednost tudi v osebi, ki spremlja bolnika. "Ta oseba je edina, ki prenaša nestrpnost bolnika in mora biti močna, da ga moralno podpira." Pri tem ima v mislih ženo Saro, ki mu vedno stoji ob strani v njegovih vsakodnevnih bojih.

V mladostništvu je Pablo prestajal posebej težko obdobje, v katerem ni mogel osmisliti svojega križa. "Prav v obdobju, ko imaš potrebo, da se počutiš del skupine, sem se doživljal kot čudnega," je povedal Pablo. Imel je bivanjsko krizo, Boga je spraševal, zakaj se mora soočati s takimi težavami. Z leti pa je doumel, da ni Bog tisti, ki pošilja preizkušnje.

"Življenje in okoliščine prinašajo preizkušnje. Po drugi strani pa ti Bog daje moč in milost, da se z njimi soočiš." Odkar vse vidi skozi to perspektivo, je bolj pomirjen in ima večje zaupanje v Gospoda.

V družbi posvečamo veliko pozornosti boleznim, ki se vidijo navzven, pa čeprav je lahko mnogokrat bolezen, ki se navzven ne vidi, veliko nevarnejša. "Problem so moje ledvice," pravi Pablo, "pa čeprav več pozornosti ljudi pritegne moja amputirana noga. Ne bom umrl zaradi tega štrclja".

Danes ima bolečine v nogi, ki mu je ostala. Brez bolečin ne more hoditi več kot sto metrov in pet dni tedensko mora na naporno dializo. Kljub vsemu je Pablo čustveno močan, velik zgled optimizma in vitalnosti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.