Zakaj bi morali s še večjo vero in upanjem moliti za duše v vicah

Mesec november je posvečen dušam v vicah in Cerkev v tem času moli za trpeče duše, ki čakajo na radosti raja. Nekateri svetniki so imeli izredne izkušnje, ki so nam lahko v navdih, da zanje molimo s še večjo vero in upanjem.

Ko sta bila Janez Bosko in njegov najboljši prijatelj Louis Romollo semeniščnika, sta drug drugemu obljubila, da se bo tisti, ki bo prvi umrl, vrnil in drugega poučil o njegovi večni usodi.

Ta slovesna prisega morda ni bila najmodrejša, saj sta vedela, da Cerkev obsoja poskuse komunikacije z mrtvimi, toda oba je vodila želja, da bi olajšala morebitno spokorno trpljenje tistega, ki bo prvi umrl.

V prvi polovici 19. stoletja zgodnja smrt ni bila nič neobičajnega, prav tako ni bilo nenavadno, da so o njej premišljevali 24-letniki. Smrt je bila vseprisotna in v katoliških krogih je misel na konec življenja predstavljala stalnico. Prvi je umrl Louis leta 1839, le nekaj mesecev pred svojim posvečenjem. Janezova žalost je bila neizmerna, vendar ni pozabil na prisego, ki jo je izmenjal s svojim prijateljem.

V noči po Romolovi smrti, ko so drugi semeniščniki spali, se je v internatu zaslišal močan glas, ki je vse prebudil, ko je kričal: "Bosko! Bosko! Odrešen sem!" Vsi, tudi Janez, so prepoznali glas svojega pogrešanega tovariša in občutili zdrav strah pred breztelesnim glasom. To je zagotovo odpravilo nadaljnje želje po novicah iz onstranstva.

Dejansko je don Bosko kmalu razumel, da mu za novice ni treba prositi, saj jih je prejel bodisi v obliki sanj (kot tisto noč, ko se mu je mali Dominik Savio prikazal v čudovitem vrtu) bodisi s pomočjo besedne komunikacije.

Ko je postal duhovnik, je nenadoma umrl eden od njegovih sobratov. Obljubila sta si, da bosta takoj, ko bo eden od njiju obveščen o smrti prijatelja, obhajala sveto mašo za njegovo dušo.

Na dan prijateljeve smrti je don Bosko že daroval mašo, zato je bogoslužje za dušo pokojnega prijatelja preložil na naslednji dan. Ponoči pa se mu je pokojni prikazal sključen, v solzah in strašnih bolečinah. Grenko mu je očital, da je pozabil na svojo obljubo in ga "tako dolgo" pustil v mukah vic.

Ko je Janez odgovoril, da se trudi po svojih najboljših močeh, da pa od smrti njegovega obiskovalca še ni minilo dvanajst ur, je bil pokojni prijatelj povsem osupel. Obstaja namreč neznatna podrobnost, na katero običajno pozabljamo: v večnosti ni več časa.

Ni treba posebej poudarjati, da je Janez ob zori z vso svojo svetniško gorečnostjo daroval obljubljeno mašo in svojega nesrečnega prijatelja rešil iz vic.

Tovrstna prikazovanja trpečih duš, ki jih Bog dopušča, da bi nas spomnil na resničnost nevidnega sveta, srečne ali nesrečne večnosti, nam dejansko pomagajo tudi lajšati trpljenje tistih duš, ki so "obtičale v vicah".

Zelo malo verjetnosti je, da se bodo naši pokojni vrnili k nam in nas prosili za pomoč, čeprav je naša dolžnost, da molimo zanje in darujemo za maše, da bi pospešili njihov vstop v nebesa – pomoč, ki nam jo bodo stokratno povrnili in ki bo poleg tega omilila in skrajšala naše lastne vice.

Nič manj pa ni res, da so se v zgodovini Cerkve trpeče duše izkazale za svetnike in mistike, ki so iz ljubezni do Kristusa ter bratov in sester lahko prostovoljno prevzele izredno boleče spokorno poslanstvo.

Za zgled si lahko vzamemo sv. Perpetuo. Leta 204 je imela videnje svojega pokojnega mlajšega brata, pogana, ki je pri sedmih letih umrl zaradi raka na obrazu. V njenem videnju je v temi trpel zaradi strašne žeje, žalosti in tesnobe.

Da bi mu odprla nebeška vrata, je darovala številne zlorabe, ki jih je pretrpela v smrdljivih in zadušljivih ječah zapora v Kartagini, žalost, ki jo je občutila ob ločitvi od otroka, in pričakovanje lastnega mučeništva. Na predvečer soočenja z zvermi je bila deležna tolažbe, da je videla svojega sijočega mlajšega brata, ki je "v velikih požirkih pil iz izvira Življenja".

Tudi bosonogi karmeličanki Mariji Magdaleni de' Pazzi se je prikazal brat in jo prosil, naj ga z molitvijo reši muk, ki so bile posledica njegovega razuzdanega življenja florentinskega plemiča. Svetnica je molitev sprejela, vendar ni zamudila priložnosti in mu je nemudoma svetovala, naj se raje zahvali, da je ušel peklu, namesto da se pritožuje nad pokoro, ki si jo je gotovo zaslužil.

Sv. Marjeta Marija Alakok je doživela še strašnejšo izkušnjo, ko se ji je prikazal vernik, ki so ga požirali plameni. Prosil je, naj nase prevzame vse ali vsaj delež njegovih muk, da bi ga rešila z ene od najnižjih stopenj vic. Redovnica je po tem, ko je prosila za dovoljenje svojo predstojnico, njegovo prošnjo sprejela.

Naslednji trije meseci, kot je pozneje pripovedovala, so bili najhujši v njenem življenju. In to ni malenkost, glede na to, da je bila že navajena telesne, moralne in duhovne pokore in trpljenja. V tem času je Marjeta Marija molila, darovala svoje trpljenje in se spokorila za benediktinskega brata, ki ni bil zvest svojim zaobljubam in zahtevam svojega duhovništva.

Po strahovitih treh mesecih, ko ji je sledil korak za korakom, je z olajšanjem videla, kako je osvobojen iz ognjene ječe in ves sijajen odhaja proti raju, ki mu ga je odposlanec Presvetega srca naposled odprl.

Za pomoč mrtvim ni treba iti v takšne skrajnosti, ki bi presegale naše razumevanje. Lahko pa v preostanku meseca novembra in vse do konca leta molimo za tiste, ki smo jih imeli radi in za katere lahko še veliko storimo. In za tiste milijone neznancev, ki jih bomo nekoč srečali, hvaležne za naše molitve, in za katere nihče drug nikoli ne bo prosil Božjega usmiljenja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.