Vprašanje bralke:
Spoštovani, imam težave z osebo, ki mi je zelo ljuba. Pred meseci se je namreč začela križati ne z znamenjem križa, ampak s srčki. Oblika srca je nadomestila križ. Razlaga mi, da je Bog ljubezen, zaradi tega se križa tako. Prosim za vaše mnenje.
Odgovarja nadškof Marjan Turnšek:
Zanimiva dilema: ali križanje ali srčkanje. Naj začnem odgovor z nekoliko širšim pogledom. Čemu služijo geste? Človekovemu izražanju. Geste so pravzaprav simbolna dejanja, ki razodevajo človekovo notranjost in jo sporočajo drugim, tudi Bogu.
Seveda v primeru Boga ni on tisti, ki bi potreboval naše izraze, ampak mi imamo potrebo, da se izražamo tudi pred Bogom in v odnosu do Boga. Geste so torej del govorice, del jezika, ki ga v tem primeru pojmujem v širšem pomenu besede, ne samo kot verbalni jezik, kajti človek se izraža z vsem svojim telesom.
Geste in mimika obraza so lahko zavestne ali podzavestne. Torej nekaj "govorimo", tudi ko se ne zavedamo, saj s svojimi izrazi na obrazu, s svojim načinom hoje in še z marsičim razodevamo trenutno stanje, hočemo ali nočemo.
Geste pri molitvi, bogoslužju so dogovorjeni simboli v nekem občestvu, s katerimi že govorimo, preden sploh odpremo usta, npr. kako pokleknemo, kako sedimo in vstajamo, kako gremo v procesiji, kako držimo roke …
Vse to je govorica, s katero se izražamo in nekaj sporočamo ljudem in Bogu. Tako v molitvi sodeluje ves človek: telo, duša in duh, kajti človek je nedeljiva celota tega trojstva. Načelno mislim, da pri molitvi premalo "uporabljamo" telo in njegove izraze.
Če se sedaj vrnemo h križanju ali srčkanju. Mislim, da je vsak človek najprej svoboden, da se v svoji intimnosti pogovarja z Bogom tako, kot se mu zdi v danem trenutku najbolj prav; v smislu, da se lahko takrat najbolj pristno izrazi.
Če gre za molitev "na samem v svoji sobi", ne vidim nobene težave, da kdo izrazi Bogu s srčkanjem svoj odnos do njega, če meni, da lahko v tistem trenutku s to gesto najbolj pristno izrazi, kar v tistem trenutku je in čuti.
Verjetno pa to ne bi bilo primerno pri skupnih obredih, saj so ti dejanja skupnosti, kjer nas prav ista znamenja in simboli med seboj povezujejo in uresničujejo občestvo. In temu služijo obredi.
Če se bi tam vsak obnašal po svoje, bi nastal nered, hkrati pa bi s svojimi posebnostmi posamezniki pritegovali pozornost nase, kar pa gotovo ni namen skupne molitve pri bogoslužju.
Zakaj se kristjani križamo? Zato, ker smo dojeli, da je Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu na najpopolnejši način na zemlji izkazal svojo ljubezen do vsakega izmed nas. "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje." (Jn 15,13)
Zato je za nas znamenje križa simbol Božje ljubezni, ki je šla za nas do konca, ne pa predvsem znamenje mučilnega orodja. Tudi "srce" je lahko znamenje ljubezni, a ga ponavadi povezujemo bolj s tistim vidikom ljubezni, ki je bolj čustveno obarvan in nam daje več ugodja – kar seveda ni nič narobe, vendar je še močnejši izraz ljubezni, kadar je ljubeči sposoben sprejeti bolečino in trpljenje v korist ljubljenega.
Glede konkretnega primera, ki ga bralka omenja, ne želim presojati, ker bi se moral pogovoriti s to osebo, kaj želi izraziti s svojim "srčkanjem".
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 44.
