Kap. Bolezen, ki jo običajno povezujemo s starejšimi. Vendar lahko doleti tudi mlade, čeprav se o tem redko govori. Jasmino Završnik je kap zadela pri 24 letih. Letos je izšla njena avtobiografska pripoved z naslovom Normalna po kapi. Naslov je navdihnil komentar njene prijateljice, da je pravzaprav postala normalna šele po kapi.
Bolezen ne izbira časa, kdaj te bo zadela
Jasmina je bila od nekdaj sila, ki te ne pusti ravnodušnega. Spominjam se je kot kolegice na faksu, ki je bila vedno pobudnica tako za dober projekt kot tudi za zabavo. Energična, duhovita Štajerka, ki je ena redkih na predavanja redno hodila v krilu.
"Po drugi strani pa me je morda ravno to uničilo," se zdaj ozira na svoje življenje. "Da sem bila ves čas v pogonu." Pa bi sedaj ravnala kaj drugače, če bi vedela, kaj se ji lahko zgodi? "Žal v življenju ne gre tako," pravi in se nasmehne, "sicer bi bili vsi milijonarji."
Stara je bila 24 let. Ravno je diplomirala, tisto leto je veliko potovala, honorarno delala kot novinarka in iskala stanovanje, da bi se osamosvojila. Mesec dni prej jo je zapustil dolgoletni fant.
In nato jo je na silvestrovanju zadela kap. Zaradi datuma so zdravniki predvidevali, da je le preveč opita in niso takoj ukrepali. Ko so ugotovili resnost njenega položaja, pa je bilo za ukrepanje že precej pozno.
"Prazniki niso ravno najboljši čas, a bolezen ne izbira," opozarja Jasmina. "Pri teh letih bi si vsak mislil, da se to njemu ne more zgoditi. Počutiš se nepremagljivega. Pa ni ravno tako ... Tudi jaz sem bila na videz zdrava, nič mi ni manjkalo."
Borba za samostojno življenje
Deset let pozneje v dogodku že zna poiskati tudi pozitivne plati: "Vem, da sem bila že prej močna oseba, a ta bolezen je v meni prebudila neko levinjo, da sem se res borila. Če želiš s tako boleznijo naprej živeti, se moraš boriti. Najhujše je, ko izgubiš samostojnost, sploh pri taki starosti. Morala sem se naučiti biti samostojna, poskrbeti zase z eno roko."
Po kapi so Jasmini ostale trajne posledice. Ima omejeno gibanje leve noge in roke. Predvsem pa jo je na začetku v pogovoru z ljudmi ves čas sililo na smeh:
"Ne znam razložiti, zakaj. Ko sem prišla iz bolnišnice, sem se vključila v okolje in mi je bilo zaradi tega neprijetno. Saj so vsi vedeli, kaj se mi je zgodilo, tudi videlo se je, a ta smeh v pogovoru me je motil. In sem si rekla, nič, knjigo bom napisala!"
"S svojo izkušnjo lahko komu pomagam"
Začela jo je pisati takoj, a je proces trajal deset let: "Res je osebna izpoved, zato je niti nisem bila takoj pripravljena dati od sebe."
Nikjer ni našla podobnega pripomočka ali zgodbe, ki bi govorila o izkušnji kapi pri mlajši osebi. "Kapi pa je vedno več. Zdi se mi, da je moja zgodba kar navdihujoča in da je prav, da to delim z drugimi, morda pa komu še kaj pomaga," razloži svojo odločitev, da napisano tudi izda.
Založbi je še posebej hvaležna za lepo naslovnico: "Mislim, da me je oblikovalka odlično zadela, pa sploh ni videla moje fotografije in me ne pozna. Tudi na fotografiji na notranjem delu platnice imam rdeč plašč. Na naslovnici sem tako res jaz."
Na napisano je dobila same pozitivne odzive:
"Najbolj sem vesela sporočil neznancev, ki me poiščejo in mi pišejo, kako so navdušeni nad knjigo, mi čestitajo. Ti drugi bolniki s kapjo, ki so prebrali mojo življenjsko zgodbo in mi pravijo, da imajo podobne izkušnje. Pisala mi je recimo gospa, ki je prav tako doživela kap, ko je bila stara štiriindvajset let, toda na božični dan." In skozi smeh doda: "To po svoje pokaže, kako zelo so prazniki stresni za telo!"
Male zmage
Jasmina je še vedno sila, ki te ne pusti ravnodušnega. Le da je njena moč zdaj bolj skrita in usmerjena navznoter. Načrtov za naprej ima še veliko. Ali pa bolj želja – izkušnja s kapjo jo je naučila, da se življenja ne da vedno načrtovati, saj nikdar ne veš, kje te preseneti.
Želi si spet potovati, a mora biti realna, kakšne poti bi zmogla: "Morda kakšno Nizozemsko, Luksemburg. Tudi na Islandijo si želim že dolgo. Dlje vem, da ne bo šlo. Matchu Pichu me ne bo videl ... Žal mi je, da ga nisem obiskala že prej, ko bi ga še lahko." Morda bo kdaj napisala knjigo, kako potovati z omejitvami.
Kot ljubiteljica potovanj se je na prvo pot z letalom odpravila eno leto po kapi, k prijateljici s študentske izmenjave, v Berlin:
"Na letališču me je pričakala ona, do letala pa so me spremili starši. Sebi sem bila prepuščena le na letalu. A že to je bil dovolj velik izziv – kako z eno roko zapeti pas na letalu, pa pobrati kovček s tekočega traku ... Kar precej težko je sprejeti, če si bil še pred enim letom pri tem povsem samostojen. A bila sem ponosna, da sem šla, da sem sebi in drugim dokazala, da lahko grem. Da še ni konec."
Med delom prek javnih del je spoznala sedanjega fanta Luko: "On sicer ne potuje tako rad kot jaz. Vedno se malo upira, a potem ugotovi, da je čisto fajn, da sva šla. Je tudi bolj umirjen kot jaz – me malo drži nazaj, jaz njega malo spodbujam. Dobro se dopolnjujeva."
Prizna, da si nekoč želi tudi otrok. "Vem, da za to še ni čas. Čeprav leta tečejo in nisem vedno mlajša. A kljub temu bi rada pridobila še malo več samostojnosti, preden se podam v tak projekt. Veliko energije porabim že za to, da skrbim zase, otrok pa je povsem odvisen od mame, sploh prvo leto življenja. Marsikdo mi reče, da bi jaz to zmogla, ampak vsekakor ne bom imela otroka samo za to, da bom sebi in svetu dokazala, da zmorem."
Za začetek bi bila mala zmaga že to, da si poišče službo in se odseli od staršev, kot je nameravala takrat, pred kapjo: "A vem, da najtežje delo že imam. Okrevanje in delo na sebi je najtežja služba."
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
