Jernej Simončič je 29-letni Ljubljančan, po izobrazbi je fizik, po poklicu pa e-športni ali sim dirkač. Za tiste, ki ne veste, kaj to pomeni: Jernej trenira in tekmuje v simulatorjih, ki omogočajo virtualno vožnjo formule 1 in drugih dirkalnih vozil, ne da bi se zares peljali po cesti ali progi.
Na tekmovanjih je izjemno uspešen, osvojil je kar nekaj pomembnih nagrad – je trikratni svetovni prvak Formule Simracing, prvak GT Pro, zmagovalec serije Le Mans Virtual in svetovni prvak na prvem svetovnem prvenstvu, ki ga je organizirala mednarodna e-športna zveza letos oktobra v Monaku.
Več o Jerneju in njegovem zanimivem poklicu lahko izveste na njegovem profilu na Instagramu in Youtubu.
Sedenje v simulatorju in za ekranom pa še zdaleč ni edino, kar rad počne. Čas rad preživlja v naravi, v hribih, z ženo se rada odpeljeta na izlet, rad se druži in igra družabne igre, rad ima tudi glasbo, poje v župnijskem pevskem zboru.
Kako ste prišli od hobija, kot je igranje računalniške igrice, do tega, da ste svetovni prvak v e-športu? So bile to že od začetka vaše sanje?
Kot otrok sem sanjal, da bi vozil formulo 1. V Sloveniji to seveda ni mogoče, zato sem se zavedal, da so sanje zares samo sanje. Kljub temu pa sem rad gledal formulo 1 in igral dirkaške igrice. Ob koncu osnovne šole sem dosegel odličen uspeh in dobil sem krasno priložnost, da ob tem starše prepričam, da mi kupijo volan s stopalkami.
Nadaljeval sem z igranjem igric, pridružil sem se tudi prvi prijateljski organizirani ligi, dobil sem veliko novih poznanstev, sodeloval v različnih ligah in tekmoval proti prijateljem. Ugotovil sem, da sem dober in hiter, pogosto sem zmagal in vse to mi je bilo zares všeč.
Spoznal sem tudi dobrega prijatelja iz Grčije, s katerim sva pred vsako pravo dirko formule 1 v simulator namestila progo tiste dirke, jo preizkušala in tekmovala en proti drugemu.
Prav ta prijatelj me je pred desetimi leti privedel do takrat najzahtevnejše in najbolj profesionalne lige, ki se je imenovala Formula Simracing, pri kateri so bili prisotni tudi komentatorji in gledalci, imeli so tudi denarni sklad za zmagovalce.
Pozneje, ravno v času, ko sem začel z iskanjem prve zaposlitve in se odločal med dvema življenjskima slogoma: redna služba in skrb za družino ali nekoliko tvegana kariera v simulatorju, so se mi ponudile priložnosti za sodelovanja na tekmovanjih s precej konkretnimi nagradnimi skladi.
Nekajkrat sem zmagal ali se uvrstil zelo visoko, poleg tega sem bil še inštruktor fizike in videl sem, da se da.
Med epidemijo sem imel na voljo več časa za trening in se uvrstil na pomembna tekmovanja. Ker je bilo "pravo" tekmovanje v formuli 1 zaradi razmer odpovedano, so tekmo prestavili v virtualno okolje, med seboj smo tekmovali simracing dirkači, športni vplivneži in pravi dirkači, na primer dvakratni svetovni prvak Verstappen. To tekmo je spremljalo več kot 20 tisoč ljudi.
Na tej tekmi sem zmagal in ekipa, pri kateri sem vozil, je v meni prepoznala talent in potencial. Zato smo se po naslednji, virtualni 24-urni tekmi Le Mans, dogovorili za pogodbo za polni delovni čas.
Kako so videti vaše priprave na tekmovanja?
Ko se intenzivno pripravljamo na tekmo, se dopoldne dobimo tisti s prilagodljivimi urniki. Takrat zbiramo podatke, jih analiziramo, izboljšujemo nastavitve dirkalnika – tu mi moja izobrazba pride zelo prav. Zvečer se celotna ekipa dobi na skupnem treningu, takrat skupaj vozimo, preizkušamo progo in izboljšujemo strategijo za dirko.
Zaključni del priprave pa je v zadnjih dneh pred tekmovanjem, ko odpeljem še zadnje kroge in poskušam izboljšati nekaj desetink.
Se kdaj naveličate igranja? Kako se motivirate?
Zgodilo se mi je že, da sem rekel, da ne morem več voziti, ker sem imel eno tekmo za drugo in je bilo enostavno preveč naporno. Bil sem sredi treninga in rekel, da ne morem več. Verjetno so mi tudi možgani sporočali, da sem dovolj vadil in je čas za počitek.
Sicer nikoli ne pomislim, da bi nehal početi to, kar počnem sedaj, saj uživam v dirkanju, hkrati pa mi prav pride moje znanje fizike, ki me tudi veseli. Poleg tega me motivira zdrava mera tekmovalnosti.
Spomnim se, da sem kot majhen tekmoval s svojima sestričnama v vseh mogočih "disciplinah", na primer v teku po vrtu. Če nisem zmagal, sem imel vedno pripravljen izgovor, zakaj nisem prvi. 😊
Česa po vašem mnenju večina ljudi o e-športu ne ve ali ne razume?
Večina ljudi sploh ne ve, kaj je e-šport. Svoje mnenje si poskušajo ustvariti na podlagi podatkov, ki jih praktično nimajo, vedo le, da nekdo igra računalniške igre, vendar to ni dovolj.
Pomembno se mi zdi, da se ljudje zavedajo, da e-športniki veliko časa vložijo v iskanje svojih meja in svojih zmožnosti. Pomembna sta jim tako športni napredek kot tudi osebna rast.
Menim, da bi moral vsak najti nekaj, morda nek hobi, v katerem tako uživa in to stvar res obvlada. Škoda je, da nekateri živijo po liniji najmanjšega odpora in le znotraj neke rutine. Človek potrebuje nekaj, v čemer preizkuša samega sebe in svoje meje. In ravno to počnejo e-športniki.
Poleg tega je pomembno vedeti tudi to, da e-športniki niso neuporabni člani družbe, ampak je njihova služba enakovredno uporabna in primerljiva s kako drugo službo v storitveni dejavnosti.
Če ljudje plačajo za to, kar počneš, si že avtomatsko uporaben del družbe, ker si našel prazno mesto, ki ga nihče ne opravlja. Dokler ne počnem nič moralno spornega, se mi zdi to odlično delo.
Večkrat slišimo, da je igranje iger škodljivo. Kako bi vi odgovorili na to perečo temo? Vam kljub vsemu "igranje iger" predstavlja poklic.
Igrice same po sebi niso problematične. Problem pa je, če vsak dan več ur sediš in gledaš v zaslon, saj je to slabo z zdravstvenega vidika. Poleg tega se boš morda slabše vključil v družbo, manj časa boš imel za prijatelje, učenje in uspešno dokončanje šole. Posledično boš zmanjšal svoje možnosti za uspeh v življenju.
Pri računalniških igrah imaš v primerjavi z družabnimi veliko več vpliva nad vsem. Bolj se vživiš v nek drug svet, v katerem imaš več kontrole, zato je tam zelo lahko porabiti čas. Osnovnošolci psihološko gledano v večini te zdrave mere ne morejo dovolj dobro obvladovati, zato rečemo, da so igrice škodljive.
Menim pa, da ni dovolj, da otrokom rečemo, da so igrice škodljive. Treba jim je dati alternativo in mejo. Če na primer eno uro na dan igraš igrice in jih recimo igraš s prijateljem, se mi zdi to čisto v redu, ker je v mejah normale.
Omenili ste psihofizične sposobnosti e-športnikov. Kako sami skrbite za to?
Po dveh urah treninga vožnje mi roke skoraj "odpadejo", zato moram imeti kondicijo in moč v rokah. Že sam trening je dobra vaja za to. Poleg tega je pomembna tudi splošna kondicija, zato se rad odpravim v hribe ali na vsakodnevni sprehod, včasih tudi tečem.
Poleg tega skrbim za zdravo prehrano, dovolj spanja in tekočine v dnevu. V ekipi smo imeli tudi delavnice, kjer so nas naučili o primerni prehrani, o tem, kako s pomočjo psihe in fizično izboljšati odzivni čas, kako se umiriti po tekmi …
Kako pa na vse to gleda vaša žena? Vas podpira?
Moja žena se na srečo ni čisto nič pritoževala, ko sem ji omenil, da se želim poklicno ukvarjati z dirkanjem. Pred tem sem si namreč pripravil sto argumentov, zakaj je to dobro, vendar jih na srečo nisem potreboval. 😊
Fino je, ker imam zaradi dela od doma precej prilagodljiv urnik. Sam lahko razporejam svoj čas, tudi sama je opazila, da sem manj pod stresom in se bolje počutim. Zdi se mi, da je zadovoljna. Čeprav je dirkanje na splošno ne zanima preveč in jo komaj prepričam, da se usede v simulator in odpelje kak krog, sem zelo vesel, da me pri tem podpira.
